Nekoč je bila družina. Mama, oče ter dve hčerki. Živeli so v lepi hiši blizu mesta, le streljaj od visokih stolpnic in bučnega prometa. Hiša je bila obdana z nizko, lično pobarvano belo ograjo, ki je skrbno negovano zelenico, ločevala od bližnjega cestišča. Na dvorišču hiše so vedno prepevali ptički in rasle barvite cvetke, med katerimi se je ponosno sprehajal pes čuvaj, sem ter tja pozdravil naključne mimoidoče in stražil svojo uto, pred katero je vsaj enkrat tedensko zakopal slastno kost. Bili so srečni. Vsi.
No, tako se je zdelo tistim, ki so
opazovali pročelje hiše, vsak dan, zjutraj, popoldne in zvečer, medtem ko so brzeli po svojih opravkih. Ljudje, ki živijo v tako lepi hiši, pač ne morejo biti kaj drugega, kot srečni...
Medtem, ko so mimoidoči občudovali lepo hišo, z lično ograjo in negovano zelenico, pa so znotraj štirih sten, mama, oče in obe hčerki, bili boj z zahrbtno golaznijo. Zažrla se je v vse prostore, v stene otroških sob, zavese v dnevni sobi in celo brisače v kopalnici... Ne glede na njihov trud, se nikakor niso mogli znebiti zajedalca, ki se je pojavil nenapovedano in zahrbtno. Izgledalo je, da se je odločil, da ne bo odšel, dokler ne uniči vsega lepega, kar se je skrivalo za vrati lepe hiše, z lično ograjo in negovano zelenico.
Nihče v hiši ni točno vedel, kako se je začelo. Zajdalec je preoblečen v začasni užitek, v njihova življenja vstopil skozi očeta, ki ni bil dovolj močan, da bi se zahrbtni golazni uprl. Še več, sčasoma je nagnusno razvado vse pogosteje vabil v svojo bližino, tako zaslepljen s prijetnim mrtvilom, ki je objelo njegovo srce, da ni opazil, da zajedalec košček po košček, uničuje tako njegovo ženo, kot tudi hčerki. Grizljal je vsako posebej, vztrajno in neusmiljeno ter na njihovih licih puščal sledi posušenih solz ...
Nihče ni nikoli vstopil v lepo hišo, z lično pobarvano ograjo in negovano zelenico. Zajedalec je poskrbel, da so vrata ostala tesno zaprta, polkna na oknih pa otožno zastrta. Počasi so ptički zapustili dvorišče in odšli prepevat drugam, pes je, hrepeneč po nežnosti, s kostjo v gobčku iskal nove lastnike, zelenica pa je bila z vsakim dnem manj zelena...
Ni znano, kaj se je zgodilo z družino. Z očetom, mamo in hčerkama. Hiša, nekoč lepa in ponosna, je danes le še razvalina. Po podrti strehi se pasejo golobi, po pritličju, kjer je nekoč stala jedilnica, pa se podijo shujšane mačke...
Ljudje še vedno hodijo mimo. Vsake toliko kakšen obrne glavo, žalostni hiši nameni sočustvujoč pogled in si sam pri sebi reče: " Pa tako srečni so bili videti ..."
The end ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar