Xara - 3. del

Tretji del moje 'sage' ... Moram priznati, da odkar svoje sanje po delčkih lepim sem, pišem precej bolj vestno, kot prej ... Obljuba je pač obljuba in teden dni mine hitreje kot si mislimo. Anyway, babbling too much. Just read and enjoy it! Mwah*

"Po predaji prtljage in prvem obvestilu o rahli zamudi letala, sem v čakalnici obsedela sama. Okoli mene je vrelo ljudi, vsak je hitel po svoje, vsem se je očitno mudilo. Strahoma sem se ozirala naokoli, ali me bo morda zopet 'prijetno' presenetil znan obraz, nato sem se odločila, da bom uživala v minutah navidezne osamljenosti in se poizkušala zliti z okolico, ki je dišala po sladkih ponovnih srečanjih in grenkih slovesih.

Zdelo se mi je, da je prijetno božajoč ženski glas v zvočnikih posajenih na vsakem vogalu, neprestano ponavljal iste informacije. Do leta v Ljubljano, sta mi ostali dobri dve uri in lagala bi, če bi rekla, da sem uživala v čakanju. Nisem človek, ki bi užival v brezdelnem posedanju, medtem ko svet drvi mimo njega. Venomer se bojim, da nekaj zamujam. Moja mama me rada večkrat opomni, da vse skupaj počasi začenja spominjati na obsedenost. Vedno bolj se mi zdi, da se jih v življenju kar naprej otepam. Obsedenosti. Začelo se je s plesom, nadaljevalo z nočnimi zabavami, ki so se prelevile v z martinijem prepojena jutra, končalo z ljubeznijo. Kot da v ničemer ne bi mogla najti prave mere. Ne da bi se sicer kdajkoli pretirano trudila za to.

Čakanje me je ubijalo, skoraj bolj kot dejstvo, da odhajam. Znašla sem se v situaciji, ko mi je bilo vseeno, kam me bo odneslo, da sem se le premikala. V nekem trenutku bi se skoraj pridružila ameriškemu priletnemu paru, ki je sedel na klopi pred mano. Nekaj na njiju je kričalo o tem, da bi se z njima lahko pogovarjala, kot da se poznamo. Od nekdaj. V življenju kar naprej srečujem ljudi, ob katerih dobim občutek, da smo se že srečali. Nekoč.

Tudi z njo je bilo tako. Zaleteli sva se na letališču v Los Angelesu. Ali bolje rečeno, zaletela sta se najina kovčka. Kdo ve, kako bi se srečanje končalo, če mi iz rok hkrati s kovčkom, ne bi padel tudi telefon in se zakotalil prav pod njene noge. Z nasmehom na obrazu, ki je sporočal, da jo situacija neskončno zabava, se je sklonila, pobrala aparat z zloščenih tal in preden ga je vrnila v varen objem mojih dlani, pogled usmerila na sliko, ki je kar kričala z ozadja telefona. »Lep par sta. Tvoja 'punca'?« je vprašala medtem ko je moj obraz počasi spreminjal barvo od nevarno blede do zrelo oranžne. »Nekdanja,« sem siknila skozi zobe. Razlaganje neznancem, zakaj imam v telefonu še vedno sliko bivšega dekleta, na kateri se hinavsko šobi proti mojim ustnicam, ni bilo eno mojih najljubših opravil. »Včasih najtežje prebolimo prav tiste, ki nas najbolj prizadenejo,« je rekla in mi naklonila pogled, ki me je v trenutku razgalil do najglobljih razpok na stenah moje duše. Razpok, ki mi jih je prizadejal način življenja, ki sem ga izbrala sama. »Mogoče …« sem komaj slišno odgovorila in ji vzela telefon iz rok. »Xara,« se je predstavila in mi pod nos pomolila drobno dlan. Nisem se mogla odločit, ali mi je všeč, da me je popolna neznanka spregledala v parih sekundah. Nekaj je bilo v njenih očeh, kar je v meni zbudilo tisto otroško plat, ki sem jo zadnjih nekaj let zavestno tlačila. Iz njenih oči je žarela nagajivost. Skoraj bi si drznila reči, da je bila … Srečna. To je bilo to. Bila je srečna. »Xara? Zanimivo ime. Bojim se, da moje ni niti pol tako eksotično. Pia, me veseli.« Zasmejala se je in dodala:«Ime je grško, pomeni pa sreča.« Seveda. Kaj pa drugega, mi je šinilo skozi misli. Morda pa nas ime, ki nam je dano ob rojstvu, le zaznamuje bolj kot si mislimo. Za trenutek sem pomislila, zakaj za vraga so mi starši nadeli ime Pia. Nihče ne ve, kaj naj bi ime pomenilo in nerada priznam, a zdi se mi, kot da je z mojim življenjem podobno. Ne vem, kam me vodi, kaj pomeni in kje naj bi se moja pot zaključila. Sem Pia. Moje ime brez osebe, ki to ime nosi, ne pomeni nič. In enako je z mojim življenjem. Brez osebe, na katero bi obesila svojo srečo, se počutim prazno, brezpredmetno in nesmiselno. Kako smešno. V nekaj sekundah, mi je neznanka pridržala vrata do moje podzavesti in mi razkrila, zakaj se večino časa, vrtim v začaranem krogu. V iskanju osebe, ki bi me osrečila. Medtem ko je ta oseba vedno pred mojim nosom. Ko sem ta oseba jaz. "