ponedeljek, 29. september 2014

Hello, My Name Is Fear


When I was 5, I thought the worst thing in life is when your mom says no to chocolate before dinner.
When I was 12, I thought the worst thing in life is when you don't get Game Boy for Christmas. 
When I was 15 I thought the worst thing in life is when a zit appears on your face right before your birthday party. 
When I was 22, I thought the worst thing in life is not being able to digest the backstage aspects of showbusiness and follow my music dreams.
When I was 28, I thought the worst thing in life is, when you get disappointed by someone you deeply love.
Today I am 32 and I know that the worst thing in life is to live by fear.

As someone who loves to travel, I missed so many opportunities to experience new cultures because of my FEAR of traveling alone.
As someone who loves to sing, I missed a lot of joy, standing on a stage preforming my songs, because of my FEAR of judgement.
As someone who loves to write, I missed so much happiness, presenting my work but forgeting to truly enjoy it, because of my FEAR of failure.
As someone who loves to watch movies, I missed so many cinema dates, because of my FEAR of anxiety attack.
As someone who loves the sunsets, I missed them too many times, because of my FEAR of not meeting deadlines at work.
As someone who loves the ocean, I am not seeing it enough, because of my FEAR of loosing my income if I take proper holidays.
As someone who loves to watch shooting stars, I have not spend enough nights looking at the sky, because of my FEAR of staying up too late and overhearing alarm in the morning.
As someone who loves her parents more than anything, I am spending too much time on worrying about them, instead of enjoying precious time with them, because of my FEAR of loosing them.
As someone who loves to love, I built too many walls hiding my true self, because of my FEAR of people not liking me.
As someone who wrote a book about happiness, I am missing too much of it while focusing on my weaknesses instead of strenghts. Because of my FEAR that I won't be perfect.


Letting go is my biggest life lesson so far. It's not always cotton candy  and unicorns flying above the rainbow, but I know I want to do it. Because life is too short to spend even one minute per day being afraid of something that did not even happen. Life is now. And hopefully soon I will not only be able to say it, but also live it.


ponedeljek, 28. julij 2014

OGLEDALO LJUBEZNI - INZEBUJL OLADELGO


Sovraži me.
Sovraži me, da boš za trenutek pozabila,
kako sovražiš samo sebe.
(Ljubi me.)

Žali me.
Žali me, utopi me v ostrih besedah,
da bi sama za trenutek izplavala iz svojega gneva.
(Spoštuj me.)

Pljuni vame.
Pljuvaj dokler ti ne zmanjka kopij,
ki prebadajo tvoje ranjeno srce.
(Ceni me.)

Brcaj me.
Brcaj me, dokler tvoje noge ne bodo preveč utrujene,
da bi hodile po tvojih sanjah.
(Pobožaj me.)

Dvomi vame.
Dvomi vame, da ti ne raznese srca,
od vse nepravičnosti, ki je izklesala tvojo žalostno podobo.
(Zaupaj mi.)

Potolči me.
Zabij me v dno svojega razmajanega upanja,
Da ti bom delala družbo tam, kjer sonce ne sije.
(Navdihni me.)

Zlomi me.
Vrzi me ob steno, da se razmažem
v groteskno sliko tvoje negotovosti.
(Opazi me.)

Raztrgaj me.
Zapiči vame svoje ostre zobe
in jih razrahljaj na moji ponižnosti.
(Objemi me.)

Zaduši me.
Izpij iz mene zadnje atome kisika,
da boš lahko končno globoko vdihnila in šla naprej.
(Dihaj z mano.)

Poglej me. Globoko.
Oprosti, da sem tvoje OGLEDALO.




četrtek, 14. februar 2013

Večnost

Trenutek, ko skozi čipkasto tančico ujamem tvoj pogled
in moje nosnice vzdrgetajo v ritmu prebujenega srca.

Trenutek, ko se blazinice mojih prstov dotaknejo tvoje ranljivosti
in se koža spomni čutne noči, ki se nikoli ni zgodila.

Trenutek, ko sediva v tišini razigranega popoldneva
in slišim vse neizrečene, na rob ustnic ujete besede.

Trenutek, ko moj nasmeh objame tvojega
in mi usta preplavi sladko hrepenenje.

Trenutek, ko požirek za požirkom spijem vso tvojo bolečino
in moje srce v naročje vzame tvojo drhtečo negotovost.

Trenutek, ko štejem svoje pritajene vzdihe poželenja
in razgaljena v svoji razrvanosti pričakujem čas slovesa.

Trenutek, ko se čas ustavi in trenutek postane večnost.
Tukaj sva že sedeli, kajne? Nekoč. Nekje.

by: Me 

sreda, 13. februar 2013

Pred-Valentinovo

Z grozo sem ugotovila, da se ponavljam. Po hitrem pregledu mojega bloga sem namreč znervirano ugotovila, da se čisto preveč vrtim okoli ljubezni. Morda pa se je slednji ravno zato uspelo nekajkrat izmuzniti iz primeža mojih dolgih prstov, ki se prepogosto oklepajo vseh besed, ki se začnejo s črko L. Ljubezen, Ljubljana, labela, lahkotnost, lokvanj, ladja, lepota, če jih naštejem le nekaj. Je čas za spremembo? Seveda. Vedno je čas za to. No, to je zdaj Laž.

Rada imam črko L. Zakaj je ne bi imela? In glavno vprašanje, zakaj bi se ji izogibala ravno na predvečer dneva, ki je po besedah naših iznajdljivih trgovcev, posvečen najlepši besedi, ki se začne s to srečno 13. črko naše abecede. Ljubezen. Jutri je Valentinovo, dan kot nalašč za vse kičaste čustvene izpovedi srečno zaljubljenih golobov, ki zadnje tedne moj vhod vztrajno pacajo s svojimi fekalijami. Človek ne more, da jih ne bi imel rad! Ne vem, kdo si je izmislil frazo, da zaljubljeni pari spominjajo na 'golobčke'. Če bi to iskreno čustvo že morali pripisati pernatim prijateljem, bi sama raje izbrala labode. Ko se s svojimi vratovi ovijajo okoli svojega izbranca/izbranke, se jih kar ne morem nagledati ...

Zato bom jutri v mislih hranila labode na Blejskem jezeru in upala, da zame uprizorijo paritveni ples, ki me bo opomnil na to, da pravi ljubimci za izkazovanje nežnosti ne potrebujejo za to posebej določenega dneva, šopkov poceni rož in drugorazredne čokolade.  Imejte se radi dragi moji. Ne le jutri, ampak 365 dni v letu. Ker leto mine še preden se boste dobro zavedli, vsak izgubljen dan pa lahko pomeni ključen kamenček v mozaiku sreče. 

torek, 12. februar 2013

Dear Juliet ...


So I guess the fact that I am sending you these words,  tells you, that I do think about love. I think about it a lot, too often maybe, but what can I do ... Love is my muse and I do not want to imagine my life without this warm feeling inside. Feeling that makes me feel so alive. I have loved and have been loved so many times in my life that I really should not fuss about it. Actually, my life has always been fulfilled with LOVE. So I guess I got used to it. Maybe I even developed an addiction. Am I a love-addict?

Dear J, let's get to the point. As you have probably already assumed,  my midnight thoughts about love are actually about... Partnership love! Soulmates. Twin-flames. You name it. Oh Juliet, all great love stories do not end like yours did, do they? Because if they do, I am in a huge dilemma. No one wants for  their flames to die in agony to fulfill the absolute feeling of unconditional love! What would you do if Romeo was still alive? What if you would discover, he was not that special after all? Would you still stick with your decision and still see him as your hero? Would the magic be gone? Would Shakespeare have to write a sequel and call it 'Another one went down'? I guess we will never know.

You are probably waiting for my question, since that is what women visiting your wall in Verona usually do. Well, I do not think I have a question for you. Not the one I would not have yet the answer myself. Love should be simple. It should be a moment of magic and everything that follows that moment should just prove, that we have been right from the start. Right? So why do we fight for it constantly? Why do we stumble and fall, cry and pick the pieces every time something does not go our way? Maybe because we are not just characters from a book ... Our destinies are not in writers hands. We write our own stories. Does that mean we love to suffer from time to time, adding some extra drama to the timeline of our life that should simply be about enjoying the moments?

You are lucky Juliet. You are not fighting against the walls people build around themselves. Right the opposite! You use the wall, that beautiful piece of architecture in Verona, to make people open up to you. Pour their hearts out and stuck their stories on the wall of love. It is kind of funny, now that I thought of it. We are ready to pin our hearts to the wall, but we are often not able to climb the walls of the ones we love. Maybe we should not try to climb it. Maybe we should just open up, make a daring step, spill our colorful hearts on other person's wall and make it beautiful with it. Like people with their love letters do to your wall in Verona ...

That is exactly, what I will do dear Juliet. I will paint the walls of the ones I love and care about. Who knows, maybe that way they will not be ashamed of their walls anymore and will proudly show it to the world. It is worth the try.

Thank you Lady J! I am sticking this letter between the 3rd and 4th stone in the 5th line from the bench. I hope you will find it one day and write me back. Because it is never too late for love. Right? Right.

Sincerely,

your Shia <3

p.s. Inspired by movie Letters to Juliet. Thank you Hollywood.

sobota, 26. januar 2013

V Pričakovanju Pričakovanj

Nedolgo nazaj sem se odločila, da ne bom  ničesar več pričakovala. Od nikogar. Tudi od sebe ne. Enostavno se bom prepustila toku dogajanj in videla, kam me bo naplavilo. Zadnje dni  ugotavljam, da se to morda sliši enostavno, a ni ravno 'my cup of tea'. Izgubljam se v tem nepričakovanju pričakovanega. Nekajkrat me je že vrglo na suho, parkrat zalilo,tako intenzivno, da sem komaj sproti zajemala sapo, sicer pa sem večino časa preplula sedeč na palubi, gledajoč v valove, ki so v sebi skrivali vsa moja hrepenenja, želje in ...ja, pričakovanja! Vprašanje za milijon dolarjev: Kako se odvadiš pričakovati?

Morda pa so včasih naša pričakovanja le naše najbolj skrite želje, za katere si želimo, da bi nam priplavale naproti ... Morda pa v njih le ni nič slabega, čeprav nas večkrat pustijo razočarane, razgaljene in razbite na koščke, ki se le redko v popolnosti sestavijo nazaj. Zaradi vsega naštetega res rastemo? Ali je to le sodobna oblika mučenja, verzija v celofan zavitega  mazohizma, zaradi katerega se počutimo žive?

Pričakujem, torej živim, ali pričakujem in ob tem počasi ubijam otroka v sebi?  Danes je soba s pogledom na moje srce polna pričakovanj. Ker trenutno ne znam drugače. Ker se ob pričakovanjih še vedno večkrat nasmehnem kot spustim solzo. Naj bo danes tako. Morda bo jutri drugače.


sobota, 27. oktober 2012

Vse.

Vse bi dala za en objem. Za dve besedi, ki mi ju je včasih taka rada šepetala na ušesa. Vse bi dala. 

Vse bi dala za obujene ukradene poljube na ulicah starega mestnega jedra. Za topel stisk njene dlani pod zvezdnatim nebom. Vse bi dala.  

Vse bi dala za najini srci, sklenjeni v objemu zaupanja in nežnosti. Za ogenj v njenih očeh, ki mi je sporočal, da njena duša gori le zame. Vse bi dala.

Vse bi dala za večer na njenem balkonu, prežet s spomini na včeraj, hvaležnostjo za danes in načrti za jutri. Za njen nasmeh, ki je razsvetlil moje telo do zadnjega atoma predanosti. Vse bi dala.

Vse bi dala za eno noč pobarvano z njenimi vzdihi. Za najini telesi oviti v sestavljanko , ki je končno našla svoj izgubljeni del. Vse bi dala.

Vse bi dala za vonj njenih las v poletnem večeru. Za njeno sloko figuro, ki se privija k meni v hladu zimskega večera med štirimi stenami. Vse bi dala.

Vse bi dala, da v tej zgodbi ne bi nastopali midve, temveč dve drugi izgubljeni duši, ki sta zašli s poti sreče in se vrtita v začaranem krogu žalosti. Vse bi dala.

Vse sem dala.  In vse bi dala, da bi lahko dala še več.


Utop.i.ja.

UTOP.I.JA. Kako lahko je pohoditi nekoga, Ki na kolenih razgalja okostnjak svoje duše. Kako lahko je stopiti na hrbet besed, ki  b...