Najine ustnice so se prvič srečale v avtu. Natančneje v taksiju. Poljub je prišel nepričakovano, tako kot najino prvo srečanje, polno začudenja, prikupnega muzanja in neke čudne intime, ki ji še danes ne znam določiti izvora. Njena zgornja ustnica, malenkost manjša od spodnje, je nežno zadela konico mojega nosu, ko sva hoteli s tal avtomobila, hkrati pobrati drobiž, ki je padel iz dlani nerodnega taksista. »Oprosti,« je v zadregi rekla Xara in z vprašljivim pogledom čakala moj odziv. Nič nisem rekla, a prisegla bi, da je bilo v zraku slišati bitje mojega srca, ki se je vznemirjeno zaletavalo ob stene v trenutku zbujenega telesa. »Tako sem nerodna, še dobro, da ti nisem zlomila nosu,« je Xara nadaljevala s svojim monologom. Nisem slišala, o čem je govorila. Zagledala sem se v njene premikajoče se ustnice in skušala obuditi njihov okus. Jagoda. Zrela, avgustovska. Sveže utrgana z vrta, zunaj hladna od očiščujočega curka vode izpod pipe, znotraj prijetno topla od pozno poletnega sonca. Nisem predolgo razmišljala. Poljubila sem jo. Kar tam. Na zadnjem sedežu taksija sem si prilastila njene ustnice, ne da bi pomislila, kaj bo sledilo. Ne vem kako dolgo sva ostali objeti v poljubu. Lahko so bile le sekunde, a zdelo se mi je, da se je promet okoli nas ustavil, na semaforjih so se hkrati prižigale rdeče, rumene in zelene luči, motor ostarelega taksija je čudno tiho brnel, voznik pa je naglas mrmral nekaj, kar je zvenelo kot najbolj domača melodija iz otroštva. Iz zamaknjenosti naju je priklicala hupa nestrpnega voznika za nami. »Dekleti, drobiž prosim,« je vidno v zadregi, zmedeno izustil taksist. Xara se je prva vrnila v svojo tresočo se zemeljsko lupino, si popravila lase, ki so se ujeli na vlažne od razburjenja vroče ustnice in vozniku vrnila kovance, ki so se kdo ve kako, kljub vsej zmedi znašli v njeni drobni dlani. Verjetno eden redkih trenutkov, v katerem je reagirala bolj razumno od mene. Ponavadi je bila situacija obratna …
Na ramenu sem začutila hladno dlan, ob stene ušesa pa se mi je zaletaval glas, ki je kolikor sem lahko razbrala, zvenel precej obupano. Obrnila sem glavo stran od spominov, ki so me v tistem trenutku zaboleli v samem bistvu izgubljenega trenutka in se posvetila neznanki. V polomljeni angleščini mi je poizkušala pojasniti, da je izgubila otroka. Majhnega fantka, ki je komaj hodil brez njene pomoči in kdo ve kako, je uspel ubežati ostremu pogledu skrbne mame. Daleč ni mogel priti, mi je bilo takoj jasno. Pogledala sem naokoli in ugotovila, da obrazom, ki so strmeli v naju, ne bi moglo biti bolj vseeno za to, kaj se dogaja. Vedela sem, da sem edina, ki v tistem trenutku lahko pomaga obupani. Prijela sem jo za roko in skupaj sva tavali sva med neskončnimi vrstami polnih sedežev v čakalnici. Kot obsedena sem premikala velike kovčke turistov, v upanju, da se bo za njimi skrival prestrašen obrazek. Naenkrat ni šlo več le za izgubljenega fantka. Iskala sem vse, ki sem jih v življenju izgubila. Obrazi tistih, ki sem jih pogrešala, so se nizali pred mojimi očmi in ob vsakem se je v meni prebudil delček mozaika, ki je in bo pripadal le njim. Za trenutek se mi je zdelo skoraj smešno, kako živo sem se spominjala nekaterih, ki so sicer le redko obiskali moje misli. Njihove oči, ogledala njihove duše, so me v teh trenutkih mrzličnega iskanja izgubljenega otroka, prebadala do obisti. Kot bi mi očitali, da sem jih izpustila iz rok. Da sem jim dovolila, da so odšli iz mojega življenja. Da se nisem dovolj borila zanje. Težko bi rekla, da se motijo. Vedno sem iskala ljudi, ki so v moji očeh potrebovali mojo pomoč. Napajala sem se iz občutka, da me nekdo potrebuje. Da lahko nekomu spremenim življenje. Ga rešim pred samim sabo. Ko sem v resnici jaz potrebovala nekoga, da me reši.
Na ramenu sem začutila hladno dlan, ob stene ušesa pa se mi je zaletaval glas, ki je kolikor sem lahko razbrala, zvenel precej obupano. Obrnila sem glavo stran od spominov, ki so me v tistem trenutku zaboleli v samem bistvu izgubljenega trenutka in se posvetila neznanki. V polomljeni angleščini mi je poizkušala pojasniti, da je izgubila otroka. Majhnega fantka, ki je komaj hodil brez njene pomoči in kdo ve kako, je uspel ubežati ostremu pogledu skrbne mame. Daleč ni mogel priti, mi je bilo takoj jasno. Pogledala sem naokoli in ugotovila, da obrazom, ki so strmeli v naju, ne bi moglo biti bolj vseeno za to, kaj se dogaja. Vedela sem, da sem edina, ki v tistem trenutku lahko pomaga obupani. Prijela sem jo za roko in skupaj sva tavali sva med neskončnimi vrstami polnih sedežev v čakalnici. Kot obsedena sem premikala velike kovčke turistov, v upanju, da se bo za njimi skrival prestrašen obrazek. Naenkrat ni šlo več le za izgubljenega fantka. Iskala sem vse, ki sem jih v življenju izgubila. Obrazi tistih, ki sem jih pogrešala, so se nizali pred mojimi očmi in ob vsakem se je v meni prebudil delček mozaika, ki je in bo pripadal le njim. Za trenutek se mi je zdelo skoraj smešno, kako živo sem se spominjala nekaterih, ki so sicer le redko obiskali moje misli. Njihove oči, ogledala njihove duše, so me v teh trenutkih mrzličnega iskanja izgubljenega otroka, prebadala do obisti. Kot bi mi očitali, da sem jih izpustila iz rok. Da sem jim dovolila, da so odšli iz mojega življenja. Da se nisem dovolj borila zanje. Težko bi rekla, da se motijo. Vedno sem iskala ljudi, ki so v moji očeh potrebovali mojo pomoč. Napajala sem se iz občutka, da me nekdo potrebuje. Da lahko nekomu spremenim življenje. Ga rešim pred samim sabo. Ko sem v resnici jaz potrebovala nekoga, da me reši.
