My Latest Obsession ...

petek, 13. februar 2009

Xara - 5. del

Od nekdaj z vseh strani poslušam, da je najbolj pomembno, da smo srečni. Toliko besed o pojmu h kateremu vsi stremimo, a vseeno nihče ne ve natanko, kako ga ujeti. Ironično je dejstvo, da sem sama sreči stopila na rep le z njo. S Xaro. Nikoli ne bom pozabila pozno avgustovskega poletnega večera, ki se je počasi že prevešal v noč. Usedli sva se v avto in se vozili ob obali. »Kam me pelješ?« sem jo spraševala. »Nekam, kjer boš celo ti lahko srečna,« mi je odvrnila, me pogledala v oči, kot je znala le ona in mi močno stisnila dlan. Priznam, da me je izrečen stavek zabolel. Vedno sem se prepričevala, da ljudje okoli mene ne vidijo moje nesreče. Da sem jo dovolj skrbno zavila v svileno tančico, ki zakriva moj pravi obraz in me varuje pred vprašanji kot so: «Kaj je narobe? Zakaj nisi srečna?« Ona me tega nikoli ni spraševala. V prvih nekaj dnevih me je spregledala in mi dovolila, da sem plavala znotraj svojega otožnega ribnika, a z enim očesom je venomer prežala nad priložnostjo, da mi v primernem trenutku vrže rešilni obroč in me, čeprav le za kratek čas, povleče na obrežje. Tako kot ta večer. Cesta je postajala vse ožja, kamni vse bolj ostri, noč vse bolj temna in tiha. Za trenutek se mi je zazdelo, da razen zvezd in morja na najini desni, na svetu poleg naju ni obstajalo nič drugega. To mi je bilo všeč. Nama sem bila kos. Oziroma, rada sem verjela, da je tako. Da lahko nadzorujem najino pot, da mi nič ne more uiti, da bom na določeni točki sposobna potegniti črto in pobegniti preden bo prepozno. Preden bo Xara zame postala usodna. Ko ne bom mogla več živeti brez nje. Ta poletni večer mi je postalo jasno, da sem prišla do meje, ki je ločevala neodvisno a osamljeno, ter predano in odvisno Pio. Meja je bila tako tanka, da sem z večino stopala že stala na strani blaznih vitezov ljubezni, kot sem jih sama rada poimenovala. Zamenjala sem ekipi…Ustavili sva se v osamljenem zalivčku, kjer so ponoči svoj prostor našli le potepuški psi, zvezdni utrinki in romantični popotniki. Kot sva bili midve. Kot vedno je Xara poskrbela za vse. To me je včasih spravljalo na rob norosti. Počutila sem se krivo, kot da sama ne bi nikoli naredila dovolj. Večkrat sem se ujela, med očitki, ki so bili krivični. V resnici sem bila jezna nase. Ker sem se kar naprej borila z občutkom, da nikoli ne bom dovolj dobra zanjo. Čeprav mi ni dala razloga, da bi dvomila v njeno ljubezen, si nisem mogla kaj, da se ne bi spraševala, zakaj ravno jaz? S čim sem si zaslužila to brezpogojno predanost ženske, ki ji je ves svet ležal pod nogami. »Naredi mi uslugo,« je noč z nežnim glasom prebodla Xara. »Povej moro mou, kaj si želiš,« sem odgovorila. »Nocoj nikar ne razmišljaj preveč,« je zašepetala. Telo mi je prebodla sladka bolečina, ki se je še stopnjevala potem, ko sem svoje ustnice močno pritisnila ob njene in jo tesno prižela k sebi. »Obljubim,« sem dahnila, jo prijela za roko in medtem že razmišljala, da sem ravnokar zopet nekaj obljubila. Dala sem obljubo, za katero sva obe vedeli, da je ne morem držati. Še eno. Za trenutek sem priprla oči in ubila solzo, ki se je začela rojevati v kotičku mojih, rahlo navzgor zavihanih oči. »Najdiva popoln kotiček za nocoj,« sem ji rekla. Ležalniki, na katerih so se podnevi gnetli zavaljeni ruski turisti, so olajšani počivali po razriti mivki. Potegnila sem jo na najbližjega, obraz skrila v njene dolge lase in dahnila v noč:«Všeč mi je, ko dišiš po vaniliji…«


Začutila sem ga v zraku, preden se mi je približal. Vonj vanilije. Sladek in okusen, da bi ga z žlico jedel pomešanega z zrakom. Znan in boleče domač vonj. Zmedeno sem se ozirala naokoli in iskala njen obraz. V čakalnici je mrgolelo ljudi. Tako tuji so bili. Tako grdi. Tako drugačni kot ona. Za trenutek sem si zaželela, da bi v množici steklenih oči, ujela njene, ki so vedno toplo sijale. Med sedeži je zapihal mrzel veter in opazila sem, da se vsem mudi. Mama z otrokom obešenim za vratom, poslovnež z mobitelom v eni in aktovko v drugi roki, zagret študent prava, s knjigo pod roko… Vsi so hiteli. Razočarano sem s pogledom iskala stensko uro, da bi precenila, koliko časa še imam za obžalovanje svoje odločitve, ko mi je pogled obstal na mladem paru. Sedela sta na enem sedežu, ona se je skrivala v njegovem naročju, medtem ko jo je on zaščitniško objemal čez rame in ji ljubkoval obraz. Zanju čas ni obstajal. Živela sta v vzporednem vesolju, ki so ga tvorili posvečeni dotiki, pomenljivi pogledi in ukradeni poljubi. Njuna ljubezen je dišala po vaniliji.

3 komentarji:

Lilith pravi ...

Odlično, spet.


Btw, vonj po vanilji ti prežene občutek lakote, prav tako zaljubljenost. ima nešto na tem ;)

Sasha pravi ...

"Sladek in okusen, da bi ga z žlico jedel pomešanega z zrakom."
<3

Marta L. pravi ...

Waaaaaaaaaaaaa!! this is a sweet taste of ... a best seller candy ;)

I <3 IT