Enajst Minut

"Najpomembnejša srečanja se najprej zgodijo med dušami, šele potem se zagledata telesi. Največkrat se taka srečanja zgodijo takrat, ko smo dosegli neko mejo, ko moramo čustveno umreti in spet zaživeti. (...) Vsi znamo ljubiti, s tem darom smo se že rodili. Nekateri to počnejo povsem naravno, a večina se mora tega ponovno naučiti, spomniti se moramo, kako se ljubi. Vsi, prav vsi, pa moramo na grmadi zažgati nekaj svojih preteklih čustev, ponovno doživeti nekaj radosti in bolečine, padce in vzpone, dokler nam ne uspe zaznati tiste nitke, ki rase iz vsakega novega srečanja. "

" V vseh jezikih sveta obstaja isti pregovor: Daleč od oči, daleč od srca. Jaz pa pravim, da ni nič bolj neresničnega. Kolikor dlje smo, toliko bližje so srcu tista čustva, ki jih skušamo zadušiti ali pozabiti. V izgnanstvu negujemo še tako droben spomin na svoje korenine, daleč proč od svoje ljubezni nas nanjo spominja vsak človek, ki ga srečamo na ulici."

( Paulo Coehlo, Enajst minut)

Lovin it. Zadnje dneve sem razmišljala, da čisto premalo berem in ni lepšega, kot ponovo vzpostaviti bralno navado z zgodbo Paula Coehla Enajst minut. Vsi čakamo nanje, o njih razmišljamo, se o njih pogovarjamo. Menda. In ljubezen? Te se po enemu ali dveh razočaranjih izogibamo ... Ali pač?

Knjigo sem dobesedno "požrla"moja nova misija pa je, da sčasoma prediham tudi ostale knjige bralcu prijaznega brazilskega pisatelja, ki je prvo knjigo objavil šele pri 38-ih letih. Pomeni, da imam še čas. A se mi mudi. Želim si v Ženevo. Tudi jaz hočem slike v snegu in sadni koktejl v Copacabani ...