Menda je prvič nekaj posebnega ...

Tako pravijo tisti, ki menda vedo o čem govorijo.

Jaz pa še kar čakam. Pod mojimi urejenimi nohti namreč pravkar nastaja prvi blog in kljub pričakovanju, ki ga je pospremilo ščemenje v trebuhu, se razen besed na ekranu okoli mene trenutno ne dogaja nič omembe vrednega.

Navsezadnje vsak normalen človek verjetno ob tej uri že spi. Normalen. Normalno. Normalna. Tej besedi se bom v prihodnje izogibala. Zakaj? Preprosto zato, ker mi je tuja in me straši. Po pravici povedano, me za t.i. normalne malce skrbi. Skrbi me, da nikoli niso okusili čara in sladkobe absurdno bizarnih dogodkov in dejanj, po katerih še nekaj časa po svetu hodiš s pomenljivim nasmeškom na obrazu. Normalno= strašljivo. Pika.

Ponavadi nad "prvimi" stvarmi nisem ravno navdušena. Prvi dan šole, prvi izgubljeni mlečni zob, prva menstruacija vse to je po mojem mnenju precenjeno. Vsaki prvi stvari namreč slej ko prej sledi tudi druga in tretja in največkrat tudi četrta. Enako je z blogom. Pravijo.


Napišeš prvega, ga nekaj časa kot novorojenčka občuduješ in neguješ, dokler se "dete" ne začne krepko dreti in zahtevati več.


Če je temu tako, sem ravnokar postala ponosna mati svojega prvega "blog otročička", ki pa ga ne mislim dolgo pestovati, saj sem trenutno v, ginekološko rečeno plodnem obdobju, v meni pa čaka kar nekaj zarodkov, ki kričijo po tem, da bi čimprej ugledali luč sveta. So Let It Be ...


Menda je Prvič nekaj posebnega ... Menda. Dobrodošli v Mojem svetu. Naspite se, kajti pred nami je dolg dan ...



p.s. Načrti Včeraj so bolj ali manj izpolnjeni in pospravljeni na varno pod "povštre", sanje Jutri pa burijo tiste najbolj vztrajne, ki se še kar ne morejo posloviti od Danes.