Ura je pol šestih zjutraj zjutraj ... Kot da ne bi bilo dovolj, da mi lasje smrdijo po cigaretih in grlo peče od popitih martinijev, sem se v mazohističnem razpoloženju, vsedla še za računalnik in se odločila, da pred zasluženim spancem, napišem še nekaj besed. Takih iskrenih.
Resnica je, da imam Ljubljano rada. Resnica je tudi, da uživam, ko se sprehajam po njenih ulicah, srečujem bolj ali manj znane obraze, se predajam small talku in vadim nasmešek, ki bi mi ga zavidala vsaka kandidatka, ki se zavzema za "world peace" in "hungry children all over the world." Ljubljana je lepa, a osamljena.
V obljubljeni deželi, v nekem drugem civilizacijskem ozvezdju, živi Ona. Z njo je noč dan in dan noč. Z njo besede dobijo kričečo barvo in pogledi prav poseben vonj. Pogrešam Jo. Zelo. Medtem, ko se jaz odpravljam spat, ona s svojim nasmehom osvaja duše na drugem koncu Sveta. Ne zavedajo se, kako sijejo, kadar so v njeni bližini ... Pogrešam jo.
Po vsaki preplesani noči, bi se "stiskala". Tudi danes. Tako intenzivno in brez zadržkov. Kot bi bila vsaka noč zadnja.
Če me jutri kdo vpraša po resnici, jo bom zanikala. Sonce jo prepodi. Ponoči sem ranljiva, podnevi nepremagljiva ...
p.s. * Veritas est *
Ni komentarjev:
Objavite komentar