Načeloma. Pretekle izkušnje so me namreč naučile, da se je včasih bolje malce zadržati, pogoltniti prvi komentar, ki ti pade na pamet in svetu postreči s cenzurirano verzijo. Ampak kar je preveč, je pa preveč ...
Obožujem ljudi. Vedno in povsod. Razen, ko padem v "samotarsko" obdobje in sta telefon in internet edini obliki stika s človeštvom, ki ju še toleriram. Ljudje so moja glavna inspiracija, na njih gradim svojo kreativo, iz njih se med drugim tudi napajam in se mednje razdajam. Vse lepo in prav. Ampak ...
Sem edina na tem svetu, ki se ji zdi, da je med nami vse več tistih, ki so sicer "ah in oh" izobraženi, ambiciozni, urejeni, skoraj osladno popolni, a jim sistem odpove v situaciji, ko je treba nekoga objeti???? Besede kot so hvala, cenim te, rad te imam in pogrešam te, jim predstavljajo podvig in izziv, primerljiv z vzponom invalida na Triglav. In to tudi so. Ti ljudje. So invalidi. Čustveni invalidi.
Prerasla sem obdobje, ko sem želela rešiti svet. Zdaj sem na trenutke le še jezna. Jezna nase, da se zaradi čustvenih invalidov, večkrat kot bi si želela, razburjam. Morda zato, ker sem bila včasih tudi sama taka. Ograjena z vseh koncev, navzven hladna, v meni pa je vrelo. Only thought of it makes me wanna screeeeeaaaam!!Ko danes slišim izgovore ljudi, da so taki, ker so bili v otroštvu prikrajšani za toplino, ljubezen in pozornost strašev, se mi za trenutek zasmilijo, nato pa se obrnem in grem. Nihče izmed nas ni imel popolnega otroštva. Kar ne pomeni, da se lahko celo življenje za svoje handikepe izgovarjamo na starše. Sami se odločimo, koliko časa bomo v vlogi žrtve stopali skozi življenje. Sprostite se hudiča in si dajte duška! Čimprej! Če ne bomo kmalu na parkiriščih videvali znake za parkirna mesta namenjena čustvenim invalidom ... In jaz bom nalašč pakrirala nanje! (Čim naredim vozniški izpit :-))
p.s. Trenutek "etiketa: Pozor, čustven invalid!" je sponzoriral Xanax, prijazni proizvajalec neškodljivih pomirjeval, ki v skrbi, da bi nesproščenost med ljudmi prevladala nad srečo le teh, med bralce blogov širi zavest o različnosti in strpnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar