Moj "najljubši" bankomat

Kljub vsej idili si ne morem kaj, da ne bi malce "pošinfala" meni sicer ljubega grškega sistema, ki v tem primeru na žalost grimase naveličanosti, riše tudi na moj obraz. Ko greš na dopust, z "guštom" zapraviš nekaj denarja, za katerega si vse te mesece garal v ljubljanski džungli, ne?! Seveda. Če lahko do njega prideš!! Zadnjih 5 dni imam vedno bolj ostre odnose z lokalnim bankomatom, ki je bil sicer edina napravica daleč naokoli, ki mi je stregla z evri. Najprej 4 dni ni delovala za vesoljno turistično populacijo, danes, ko so ga končno oživeli, pa packa ne prepozna čipa na moji kartici. Malakas!!! (grška beseda, ki je v dobro mladoletnih bralcev ne bom prevajala).

Saj ne, da bi mi tukaj karkoli manjkalo, moja gostiteljica pa mi tudi tipično kretsko ne dovoli prav ničesar plačati, a vseeno, nisem vajena imeti sugar daddy-ja. C'mon! I'm a big girl. Most of the times :-)

Na kratko ... Al' Kako že?

Po začetni dopustniški blogerski vnemi, sem si drznila vzeti dopust v pravem pomenu besede. Dan brez računalnika. I'm proud of myself :-) Razlog ne tiči le v tem, da so ljudje okoli mene že resno dvomili v to, da sem se sposobna sprostiti in dejansko uživati v raju v kateremu sem pristala, temveč tudi v dejstvu, da me v zadnjih dveh dneh malce izdaja počutje. Nič resnejšega, a recimo temu le, da sem se ponovno spomnila, zakaj za vraga nikoli nisem jemala kontracepcijskih tabletk. Sicer je že res, da zdaj zagotovo ne bom zanosila (razen če se ponovi Marijina zgodba, v kar, v tej dobi divje promiskuitete močno dvomim), a male luškane roza tabletke so moj hormonski sistem spremenile v nepredvidljiv vlakec smrti, ki me iz ekstatičnega smeha vrže v otožno zateženo brezvoljnost. In vse to le zato, da bi se v teh 14-dneh, ki sem jih čakala 6 mesecev, izognila mesečnemu krvnemu davku. Dragi moji, bodite veseli, da vam tega ni treba požirati ... drage moje, če to počnete ves čas, vas odkrito občudujem ... Sama dvomim, da bom majhne rožnate strupke po tej izkušnji spet kaj kmalu spustila po grlu, tako da, vse zainteresirane, doma imam tega na kile :-)

Anyway, v tem tednu sem tako ponovno spoznala "čar" redne zaščite, prvič in zadnjič pila Irish Coffee ...

... babysittala Evo, s katero sva se kljub temu, da znam 10 grških besed, ona pa še manj angleških, vse zmenili ...

... paradirala po Chanii s helijevim balonom, ki smo ga (ne sprašujte zakaj) poimenovali Svetlana ...

... in seveda uživala v Njeni družbi. Pa ste že mislili, da se tokrat blog ne bo končal kičasto. Ni kaj, včasih sem tudi jaz preprosto predvidljiva. How boring :-)

p.s. 6 days to go ...

Ko slike povedo največ ... 2nd Part

Danes je tudi v mojo cyber sobo posijalo sonce. Našel se je namreč kabel. Ne tak, na katerem se suši perilo, prav tako ne tisti, preko katerega pokličem domov. Ne. Našel se je ključni kabel. Kabel, ki povezuje mojo Toshibo z mojo Practico (predstavniki slednjih podjetji, feel free to award me for merchandising :-)) Yaaaaaaay, na kratko, to pomeni, da sem svoje na sliko ujete grške trenutke končno lahko prenesla tudi s fotoaparata. Enjoy it. I sure did :-)

Good morning Gavalos!

Dipppppp iiiiin :-)

Kalinihta Kavros ...

<3 Agapi <3

Ko slike povedo največ ...

... takrat se celo jaz zadržim in ne pretiravam z besedami. Recimo :-) Tokrat le za vas, ekskluzivno iz raja ...

Najlepši čas na plaži ... po sedmi uri zvečer, ko daleč naokoli ni nobenega.

When "idila" meets "intima"

If I am dreaming, please don't wake me up ...

p.s. Vse fotke so nastale na moji super mega funkcionalni NokiiN95, slik s Pratice se še nisem dotaknila, ker sem še v vedno v postopku iskanja kabla za prenos :-) Hey, give me a break, Im on vacation ;-)

Moj grški cyber kotiček

Kar malce strašljivo, celo zame. Danes namreč objavljam že svoj tretji post. Večina bi pomislila, da v Grčiji pod milim bogom nimam delati kaj drugega, resnica pa je povsem drugačna. Kreta dragi moji, je center kreativnosti. Odkar sem se prvič vsedla za mizo poleg šanka, priključila svojo Toshibo in se pustila odnesti zvoku čričkov, mimo drvečih avtomobilov in glasnih grških kletvic izrečenih v športnem navalu EP v nogometu (kdo bi si mislil, da bom v Grčiji padla ravno v vročico športnega dogajanja, ki se mu doma na daleč izognem??), moja tipkovnica trpi pod pritiski mojih prstov. Tako trpljenje pozdravljam in ga pozivam naj se za stalno naseli v meni. Prosim :-)

Nič čudnega, da je v Ekkentronu (ime Njenega bara, ki ga boste v prihodnjih mesecih kot kaže v mojih blogih pogosto zasledili) svoje pribežališče našel tudi belgijski pisatelj, ki za eno izmed miz, s kozarcem piva pred njim in cigaro v ustih, na navadnem papirju, s svinčnikom ustvarja zgodbo zaenkrat še neznanih junakov, ki se podijo po največjem grškem otoku. Ob njem sem s svojo Toshibo videti kot velik wannabe ... Trenutno delam na tem, da mi skrivnostni sivolasi gospod izda eno ali dve skrivnosti velikih mojstrov. Hja, navsezadnje bom med bivanjem v grškem raju morala nekaj početi in zakaj ne bi pisala knjig?! :-)

p.s. Ko jo gledam, kako balansira med polnimi mizami z nasmehom na obrazu, pozdravlja mimoidoče znance in mi vmes uspe poslati še pomenljiv pomežik, se močno uščipnem in strahoma čakam, da se zbudim. Nič. Še vedno sem tukaj. Z Njo. I'm one lucky bastard!

Frappe Deluxe

Moj prvi frappe :-) Narejen z ljubeznijo :-) Matr' sm' kičasta!

Letenje in moj strah pred njim

Sedim sama. Okoli mene množica ljudi, vsak hiti po svoje, vsem se mudi. Sem omenila, da sedim sama? Prijetno božajoč ženski glas neprestano ponavlja iste informacije. Tako se mi vsaj zdi, glede na to, da grščine še nisem osvojila. Nekoč. Kmalu. Do leta v Heraklion, so mi ostale slabe štiri ure in lagala bi, če bi rekla, da uživam v čakanju. Nisem človek, ki bi užival v brezdelnem posedanju, medtem ko svet drvi mimo njega. Venomer se mi zdi, da nekaj zamujam. Vse skupaj spominja na obsedenost. V tem trenutku bi se namreč najraje pridružila ameriškemu priletnemu paru, ki sedi pred mano, v teh neudobnih kovinsko plastičnih stolih, ki po dobri uri sedenja v njih postanejo skrajno nadležni. Pogovarjala bi se. Kot da se poznamo. Od nekdaj. V življenju kar naprej srečujem ljudi, ob katerih dobim občutek, da smo se že srečali. Nekoč, ko še ni bilo pomembno kdo smo, od kje prihajamo in česa si želimo. Moški, ki sedi nasproti mene, nedvomno ni eden izmed njih. S kupom časopisja se je prilepil na klopco, nagnusno si liže prste, nekaj išče. Kaj? Ugotavljam. Vse kar vem je, da vsake toliko iz kupa papirja iztrga stran in jo položi na kup poleg sebe. Morda sem krivična, a deluje kot bi to počel izključno iz dolgčasa. Shame on him.

Čakanje me ubija. Razjeda celice, ki sem jih sicer namenila psihični pripravi na naslednji let. Prvi ni bil najlepši. Kolikor se je mehko začel, toliko bolj trdo se je končal. Kot nekatera razmerja. Želim si, da se moje ne bi zapisalo mednje. Se bojim? Dvomim? Imam pravico, da ne bi? Lahko zagotovo trdim, da sem našla nekoga, s katerim bi lahko preživela življenje? Seveda. Lahko. Včasih je lažje, če sami sebe prepričujemo, da vemo več kot ostali. Da znamo prepoznati dušo dvojčico, da v globini pljuč začutimo njen poljub, ki nam vzame dih in da nam ni težko slediti potem, ki nam jih narekuje čustvo, ki ga največkrat poimenujemo … ljubezen seveda. V resnici je vse, kar lahko storimo, le da sledimo trenutku, upamo da je pravi in pravočasno spremenimo smer, če se pot izkaže za slepo ulico. Srečanje s zidom namreč boli. Obljubila sem ji, da je nikoli ne bom prizadela. Kaj nas prisili v take obljube? Želja po potrditvi, sla po tem, da bi zaščitili nekoga, ki ga imamo radi? Rada jo imam. O tem ni dvoma. Pogrešam jo. Vsak dan znova. Ne morem živeti brez nje. Res? Kaj sem torej počela zadnjih šest mesecev? Nič, živela sem svoje življenje, brez nje, brez njenih modrih oči, vranje črnih las in mehkih besed, ki me zbujajo iz vsakdanje otopelosti, ki je posledica vedno bolj kapitalističnega pristopa k sočloveku. Jo imam zaradi dejstva, da lahko živim brez nje, kaj manj rada? Nikakor.

Mimo mene se je ravnokar peljalo šest vozičkov. Na njih mladi ljudje, odvisni od dobre volje tistih, ki jih potiskajo po nevarno zloščenih letaliških tleh. Skoraj se mi zasmilijo. Pogledam jim v oči in naenkrat se zavem, da so me povozili predsodki. Njihovi pogledi namreč niso nič bolj nesrečni, kot pogledi mladega para, ki sedi poleg mene in povsem očitno obžaluje skupno potovanje po Evropi. Tišina po sedmih dneh, ko obdelaš vse teme t.i. »small talka« se zna grozljivo vleči. Večinoma je ne maram. Tišine. Ponavadi so takrat moje misli kar naenkrat preglasne, krčijo o stvareh, za katere sem bila prepričana, da so pozabljene in pojejo o trenutkih, ki jih pogrešam bolj, kot si zavoljo lastnega miru, upam priznati.


Mir. Ga bom kdaj ujela? Mu stopila na prste? Ga bom sploh prepoznala? Bojim se stopiti na to letalo. Bojim se, da bodo po šestih mesecih moje predstave o idealni ljubezni strmoglavile v morje skupaj z visokimi pričakovanji in neprespanimi nočmi. Je še kaj hujšega? V tem trenutku ne … Letalo je pristalo, čas je da se vkrcam … Ura je 23:40. Grški Airbus ima torej le 80 minut zamude … Siga siga spet dobi nov pomen.