ponedeljek, 16. junij 2008

Letenje in moj strah pred njim

Sedim sama. Okoli mene množica ljudi, vsak hiti po svoje, vsem se mudi. Sem omenila, da sedim sama? Prijetno božajoč ženski glas neprestano ponavlja iste informacije. Tako se mi vsaj zdi, glede na to, da grščine še nisem osvojila. Nekoč. Kmalu. Do leta v Heraklion, so mi ostale slabe štiri ure in lagala bi, če bi rekla, da uživam v čakanju. Nisem človek, ki bi užival v brezdelnem posedanju, medtem ko svet drvi mimo njega. Venomer se mi zdi, da nekaj zamujam. Vse skupaj spominja na obsedenost. V tem trenutku bi se namreč najraje pridružila ameriškemu priletnemu paru, ki sedi pred mano, v teh neudobnih kovinsko plastičnih stolih, ki po dobri uri sedenja v njih postanejo skrajno nadležni. Pogovarjala bi se. Kot da se poznamo. Od nekdaj. V življenju kar naprej srečujem ljudi, ob katerih dobim občutek, da smo se že srečali. Nekoč, ko še ni bilo pomembno kdo smo, od kje prihajamo in česa si želimo. Moški, ki sedi nasproti mene, nedvomno ni eden izmed njih. S kupom časopisja se je prilepil na klopco, nagnusno si liže prste, nekaj išče. Kaj? Ugotavljam. Vse kar vem je, da vsake toliko iz kupa papirja iztrga stran in jo položi na kup poleg sebe. Morda sem krivična, a deluje kot bi to počel izključno iz dolgčasa. Shame on him.

Čakanje me ubija. Razjeda celice, ki sem jih sicer namenila psihični pripravi na naslednji let. Prvi ni bil najlepši. Kolikor se je mehko začel, toliko bolj trdo se je končal. Kot nekatera razmerja. Želim si, da se moje ne bi zapisalo mednje. Se bojim? Dvomim? Imam pravico, da ne bi? Lahko zagotovo trdim, da sem našla nekoga, s katerim bi lahko preživela življenje? Seveda. Lahko. Včasih je lažje, če sami sebe prepričujemo, da vemo več kot ostali. Da znamo prepoznati dušo dvojčico, da v globini pljuč začutimo njen poljub, ki nam vzame dih in da nam ni težko slediti potem, ki nam jih narekuje čustvo, ki ga največkrat poimenujemo … ljubezen seveda. V resnici je vse, kar lahko storimo, le da sledimo trenutku, upamo da je pravi in pravočasno spremenimo smer, če se pot izkaže za slepo ulico. Srečanje s zidom namreč boli. Obljubila sem ji, da je nikoli ne bom prizadela. Kaj nas prisili v take obljube? Želja po potrditvi, sla po tem, da bi zaščitili nekoga, ki ga imamo radi? Rada jo imam. O tem ni dvoma. Pogrešam jo. Vsak dan znova. Ne morem živeti brez nje. Res? Kaj sem torej počela zadnjih šest mesecev? Nič, živela sem svoje življenje, brez nje, brez njenih modrih oči, vranje črnih las in mehkih besed, ki me zbujajo iz vsakdanje otopelosti, ki je posledica vedno bolj kapitalističnega pristopa k sočloveku. Jo imam zaradi dejstva, da lahko živim brez nje, kaj manj rada? Nikakor.


Mimo mene se je ravnokar peljalo šest vozičkov. Na njih mladi ljudje, odvisni od dobre volje tistih, ki jih potiskajo po nevarno zloščenih letaliških tleh. Skoraj se mi zasmilijo. Pogledam jim v oči in naenkrat se zavem, da so me povozili predsodki. Njihovi pogledi namreč niso nič bolj nesrečni, kot pogledi mladega para, ki sedi poleg mene in povsem očitno obžaluje skupno potovanje po Evropi. Tišina po sedmih dneh, ko obdelaš vse teme t.i. »small talka« se zna grozljivo vleči. Večinoma je ne maram. Tišine. Ponavadi so takrat moje misli kar naenkrat preglasne, krčijo o stvareh, za katere sem bila prepričana, da so pozabljene in pojejo o trenutkih, ki jih pogrešam bolj, kot si zavoljo lastnega miru, upam priznati.


Mir. Ga bom kdaj ujela? Mu stopila na prste? Ga bom sploh prepoznala? Bojim se stopiti na to letalo. Bojim se, da bodo po šestih mesecih moje predstave o idealni ljubezni strmoglavile v morje skupaj z visokimi pričakovanji in neprespanimi nočmi. Je še kaj hujšega? V tem trenutku ne … Letalo je pristalo, čas je da se vkrcam … Ura je 23:40. Grški Airbus ima torej le 80 minut zamude … Siga siga spet dobi nov pomen.

3 komentarji:

evil nina pravi ...

uaaaa Shia, to je pa my favourite Shiin zapis. Super.

stella pravi ...

vav, tole napisano se mi zdi čist v stilu Vesne Milek oz. njenih knjig...mogoče se ne sliši ravno kot kompliment, ampak iz mojih ust oz. izpod moje tipkovnice JE!Obožujem vesnino pisanje, prav tako kot obožujem tvoje!Uživaj v svojem grškem raju;)

Shia JeZeBel pravi ...

@ evil nina: thank you mi lady :-)

@ stella: večjega komplimenta mi sploh ne bi mogla dati, glede na to, da sem zaprisežena fanica Milekove :-)hvala sabinca, pošiljam ti cmok iz grške idile ;-)

Ying Yang

There was a rain on a sunny day, when they came across eachother. One quirky smile, one inviting look, about the rest they didn'...