.jpg)
Ime mi je Mojca.
Sem ženska, z dvema
rokama, dvema nogama in eno glavo. S slednjo razmišljam kot vi. Pogosto preveč
in marsikatero noč ne spim, ker moji možgani poskušajo vse utrinke preteklega
dneva pretvoriti v razumne vtise. Velikokrat jim to ne uspe. A vseeno ne obupajo.
Po žilah se mi
pretaka kri skupine 0+, pišem lahko z desno in levo roko, na levo oko vidim
bolje kot na desno in tako na rokah, kot na nogah imam po deset prstov. Kot
vsaka ženska imam enkrat mesečno menstruacijo, takrat sem zoprna in če je
verjeti ljudem okoli mene, še bolj sarkastično cinična kot navadno. Diham. Zrak. Umazan zrak, ker živim v centru Ljubljane. Včasih imam težave z
želodcem in paničnimi napadi. Ker sem občutljiva. Ker se me stvari dotaknejo.
Ker se mi večkrat zdi, da nisem ustvarjena za ta svet in da bi mi bilo lažje na
kakšnem drugem planetu. Strah me je. Tudi mene je strah. Veliko stvari.
Predvsem tistih, ki jih ne poznam. In ljudi, ki kažejo s prstom na stvari, ki jih ne razumejo.
Tudi mene je strah, a zato še nisem sovražna.
Ime mi je Mojca. Sem ženska, kot vsaka druga. Včasih muhasta in zoprna, včasih očarljiva in sladka kot med. Pridejo dnevi, ko si želim biti bolj suha, imeti daljše lase in zelene oči. In dnevi, ko se počutim kot najlepša ženska na svetu, ki je vsemu kos. Na pogled se ne razlikujem od vas. Preprosto se pomešam v vašo družbo in nič na meni ne govori, da sem drugačna. Čutim, jokam, se smejem, kričim, govorim, razmišljam tako kot vi.
Ime mi je Mojca. Sem ženska, kot vsaka druga. Včasih muhasta in zoprna, včasih očarljiva in sladka kot med. Pridejo dnevi, ko si želim biti bolj suha, imeti daljše lase in zelene oči. In dnevi, ko se počutim kot najlepša ženska na svetu, ki je vsemu kos. Na pogled se ne razlikujem od vas. Preprosto se pomešam v vašo družbo in nič na meni ne govori, da sem drugačna. Čutim, jokam, se smejem, kričim, govorim, razmišljam tako kot vi.
A vseeno sem drugačna.
Ime mi je Mojca in sem lezbijka. Tako je. Sem ženska, ki jo privlačijo ženske.
Svoje usmerjenosti nisem naročila na spletu ali v poznih 80-ih preko kataloške
prodaje. Z njo sem se rodila. Z njo živim. Vsak dan. Čeprav bi bilo včasih
lažje, da bi sledila čredi, klonila pred predsodki ljudi in nosila masko, ki je
v družbi lažje sprejemljiva, tega ne počnem. Ker to nisem jaz. Za svoje pravice
se moram zavestno, premišljeno in predvsem iskreno boriti vsak dan. Ne z
žaljivkami, ne z brcami, udarci in pljunki. Moje orožje je ljubezen in močna
hrbtenica, ki mi je v pomoč, če želim živeti življenje, ki si ga zaslužim. Moji
dnevi so včasih polni bitk. Bitk, ki so vam prikrajšane. Bitk, ki jih vi ne razumete in
jih tudi nikoli ne boste razumeli. Boriti se moram z ogorčenimi pogledi, če v
javnosti poljubim svojo partnerico. Boriti se moram z žaljivimi komentarji, če
javno izrečem svoje prepričanje, da je ljubezen med dvema človekoma vedno le ljubezen,
ki ni pogojena s spolom. Boriti se moram z občutki nemoči in manjvrednosti, če
mi v bolnišnici ne dovolijo k moji partnerki, ker uradno nisva družina. Boriti se
moram z željo po otrocih, saj me je strah, da jim bo okolje v katerem živim
zagrenilo življenje in jih v svet poslalo z občutki izločenosti. To so moje
bitke. In čeprav včasih ni lahko, jih z veseljem bijem, saj predstavljajo mali davek za moje avtentično
življenje.
Verjamem, da tudi vi bijete svoje bitke. Verjamem, da se tudi vi v določenih situacijah počutite nemočni, osramočeni, žalostni in jezni. Razumem vas. A ne razumem tega, da slapove svojega gneva, nerazumevanja, pomanjkanja sočutja in strahu izlivate na ljudi, ki vam NIČ nočejo in ne vplivajo na vaše življenje.
Verjamem, da tudi vi bijete svoje bitke. Verjamem, da se tudi vi v določenih situacijah počutite nemočni, osramočeni, žalostni in jezni. Razumem vas. A ne razumem tega, da slapove svojega gneva, nerazumevanja, pomanjkanja sočutja in strahu izlivate na ljudi, ki vam NIČ nočejo in ne vplivajo na vaše življenje.
Ali se bom jaz poročila z žensko, ali
ne, prav nič ne bo spremenilo tega, ali ste vi srečni, ali nesrečni v zakonu.
Če bom jaz posvojila ali rodila otroka ter ga vzgajala v istospolni skupnosti prav
nič ne bo vplivalo na to, s kakšno popotnico boste vi v svet poslali svoje
otroke. S tem, da bom lahko v bolnišnici sedela ob svoji partnerici in jo
držala za roke v manj prijetnih trenutkih, vi ne boste prikrajšani za prav
nobeno pravico. Zakaj si torej tako močno prizadevate, da nas razčlovečite?
Zakaj so vaše pravice več vredne od naših? Zakaj ste vi tisti, ki lahko odločate kaj je naravno in kaj ni? Zakaj bi morala biti moja usoda v rokah ljudi, ki se tako močno bojijo sprememb, da bi včasih najraje še vedno verjeli, da je zemlja ravna in ne okrogla?
Človek sem. Tako kot vi. Ničesar ne želim, pričakujem, ali zahtevam od vas. Le
pustite mi živeti.
Tudi homoseksualci smo le ljudje. S svojimi napakami, vrlinami,
strahovi in hrepenenji. Ne promovirajte 'naravne' ljubezni s sovraštvom, ker
vas to dela groteskne. Ne opravičujte izrečenih žaljivk s skrbjo za
dobrobit otrok, ker vas to prikazuje nekompetentne kot starše. Ne primerjajte
nas z zločinci, pedofili in ostalimi izločki družbe, saj s tem sami sebe
postavljate v ta krog. Ne bojte se nas. Nič vam nočemo. Želimo in zahtevamo le
pravice, za katere se vam NIKOLI ne bo potrebno boriti.
S sprejetjem
Zakaj izbirate nevidne sovražnike?
Zakaj se tako trudite, da bi uničili naša življenja, namesto da bi se postavili za pravice, ki so odtegnjene Vam? Mi nismo tisti, ki si zaslužimo vaše napade in obtožbe. Nismo krivi za Vaše osebne težave; v odnosih, v družini, v okolju kjer živite. Nismo krivi za vaše strahove, frustracije in vzorce, ki ste jih osvojili v otroštvu in vam še danes grenijo življenje. Mi ne hodimo v vaše domove in s prstom kažemo na ponesrečeno vzgojene otroke, na nasilje vaših mož, manipulativne odnose znotraj zakonov, alkoholizem in zatiranje. Ne zanima nas, s kom si delite posteljo in telesne tekočine. Ker imamo dovolj opravka s svojimi življenji in nas Vaša ne zanimajo.
Če res tako močno verjamete v Boga, ljubezen in družino, potem se prosim poglejte v ogledalo in se vprašajte: Bom s tem, da uničim življenja ljudi, ki mi nočejo absolutno nič vzeti, ali me prizadeti, res v ponos samemu sebi? Bom zato, da širim sovraštvo, boljši kristjan/musliman/budist/itd.? In najbolj pomembno - me bo tuja nesreča osrečila?
Morda se vam bo z iskanjem odgovorov na ta vprašanja le posvetilo, da globoko v sebi veste, da to kar počnete, ni prav. Da globoko v sebi ne želite škodovati nikomur in da vas v vaših dejanjih vodi le strah. Naj strah ne bo vodilo vaših življenj. Hvala.
Moje ime je Mojca. In sem človek, tako kot vi.
Moje ime je Mojca. In sem človek, tako kot vi.
.jpg)
