A Girl's Gotta Do, What A Girl's Gotta Do

P ush myself to give things more time

A llow people to decide what they want

T ry to focus my mind on something else

I nvite trust back into my heart

E nter someone else's heart without a fear

N o hurry and no regrets

C atch Her when she's about to fall

E scape from the past ...

p.s. Some things are worth the wait.

Xara - 1. del ali obljuba dela dolg

... čeprav sem sicer privrženka rekla: "Česar ne narediš danes, prestavi na jutri", bom izkoristila 'trenutni navdih vestnosti in začela z izpolnjevanjem svojih novoletnih zaobljub. Občutek imam, da mi bo tale dala vetra, a je ena izmed tistih želja za leto 2009, pri kateri moram in želim vztrajati. Moja prva knjiga. Prva prava zgodba, ki je ne pišem le za svoje bližnje, temveč za bralce po vsem svetu. Tako je. I think it will touch people everywhere ... Honestly, I could use a bestseller, so I can buy myself a small beach house in the middle of nowhere, where I can write, laugh, live, dance, breathe deep, make love, have small friends gathering and dream big... :-) ... Vsak teden bom na stene sobe s pogledom na moje srce, nalepila nov delček. Tokrat vam v branje ponujam celotni uvod .... Enjoy!

"Nežno, komaj slišno je globoko vzdihnila in premaknila nogo, ki je z nenavadno prožnostjo objemala, po svežem ljubljenju dišečo, rjuho. Sanja. Vedno vem, ko sanja. Takrat se ji čelo nežno nagrbanči, kotički ust rahlo privzdignejo, njeno dihanje pa postane premišljeno. Kot bi bilo razdeljeno na posamezne prizore, ki so se odvijali v zavetju njenih gostih vranje črnih las.

»Sanja o meni?« je prvo vprašanje, ki se mi porodi, medtem ko si poizkušam zapomniti vsako najmanjšo podrobnost, ki zaznamuje njen obraz. »Staram se,« ponavadi reče, ko se pogleda v ogledalo in z grozo odkrije novo gubico okoli oči, ki so me tolikokrat spravile na rob norosti. »Paše ti,« vedno rečem. Rada imam gubice, ki opozarjajo na to, da imam pred seboj srečno žensko. Nekoga, ki se rad smeji in, ki lahko z eno samcato gesto, v smeh spravi tudi mene. »Lepa si,« ji večkrat v javnosti zašepetam na uho, da bi jo lahko kasneje dražila zaradi rdečice, ki vsakič znova objame njena lica. Ne verjame mi. Zato besedi ponavljam kot pokvarjena plošča. Ni mi težko. Lepa si. Lepa si. Lepa si. Včasih upam, da mi bo z vsako ponovitvijo verjela bolj. Da se bo končno videla skozi moje oči.

Polne neuslišanega hrepenenja, jih zaprem. Sol razžira moj pogled, obeša se mi na trepalnice nato končno popusti pod težo otožnosti in se loči od veke. Pustim, da solze padajo po njenem tilniku. Počasi rišejo slano sled po njeni napeti koži in se stekajo v vdolbinico nad trtico. Komaj se vzdržim, da jih ne posrkam nazaj vase. Ne smem. Njene so. Vrnile so se v svoj izvir. Se zato tudi jaz vračam? Ker tja spadam? Želim si ostati. Tam, kjer je ona. Odkar sem se prvič utopila v njenem izviru, sanjam le še o njenih valovih. Nočem zapustiti njenega zaliva. Vseeno jutri odhajam.

Njeno telo se rahlo strese, kot bi slišala moje misli. Želi, da ostanem? Naj se zbudi, vzame moj obraz v svoje dlani, me pogleda z ogledali svoje duše in komaj slišno reče:« Kam hitiš? Ne odhajaj, potrebujem te …« Gledam jo. Spi. Čakam, da se zbudi. Skoraj že slišim besede, zaradi katerih bi se spremenila. Ona spi. Za trenutek si želim, da bi imela moč, da bi jo zbudila, se ji zjokala v objemu in ji priznala, da se bojim. Bojim se jutra. Svetloba me plaši.

Morda bi morala oditi ponoči. Morda bi bilo potem lažje. Morda me nihče ne bi videl, morda bi se potem vse; ona, najina postelja, njen smeh, poželjivi pogledi, prepletena jezika in trenutki lebdenja; zdelo kot privid. Sanje iz katerih se ne želiš zbuditi.

Prepozno je za to. Oskubljeni petelin glasno najavi sončni vzhod. Narava me je zopet prehitela. Čas je, da grem. Zadržim dih in jo nežno poljubim na čelo. Moje posušene ustnice drsijo po njenem vročem obrazu. Kako dolgo lahko zdržim, brez da bi vdihnila? Dovolj dolgo, da si lahko vmes premislim. Ne morem. Ne smem. Čas je.

Počasi nosnice napolnim s kisikom, po prstih odvlečem svojo neodločnost do vrat in se za trenutek ustavim… Z utrujenim pogledom v polmraku poiščem njo. Leži v varnem objemu najinega gnezda, zvita kot otrok, z rahlo razprtimi ustnicami objema blazino pod njo. »Lepa si,« komaj slišno šepnem v praznino. Tako si jo želim zapomniti…"

Always There

V življenju imam kar nekaj ljudi, brez katerih si ne predstavljam svojega vsakdanjika. In si ga tudi ne želim. Rada se obkrožam s posamezniki in stvarmi, ki me osrečujejo. Potem so tukaj še redke izjeme, ki jih ne vidim pogosto, a so vseeno vedno v kotičku mojih misli, kukajo izza vogala in vsake toliko pomahajo in mi dajo vedeti, da so še tam. Marta L. je nedvomno ena izmed njih. Izgine in se pojavi, ko človek najmanj pričakuje, s tem pa mi polepša vsaj naslednjih nekaj dni, če že ne ves teden. Martica, kot kaže so nam usojena predvsem poletja in prepričana sem, da Kreta ne bo ostala osamljen primer :-) BTW you are still the only one that got the intense Lola out of romantic Shia :-) The world is yours and you know that!

Rose Beds

When Love came first to earth, the Spring Spread rose-beds to receive him.

(Thomas Campbell)

The Kiss

It's good to know, that there are still things, that take my breath away.

Čudno ...

Včasih, ko sem srečna, ne morem spati. Včasih, ko sem srečna, jokam. Včasih, ko sem srečna, želim, da to sliši ves svet. Včasih, ko sem srečna, o tem pišem pesmi. Včasih, ko sem srečna, si zavrtim najljubšo pesem in kot obsedena plešem za zidovi svoje sobe. Včasih, ko sem srečna, vzamem v roke pastelne barve in poizkušam srečo ujeti na platno. Včasih ko sem srečna, delim objeme brez predsodkov in premisleka. Včasih, ko sem srečna, se mi zdi, da lebdim nad resničnostjo na mehkem puhastem oblačku. Včasih, ko sem srečna, ne jem. Niti čokolade. Včasih, ko sem srečna, se na ves glas pogovarjam sama s sabo. Včasih, ko sem srečna, se ves dan naokoli sprehajam s sumljivim nasmeškom na obrazu. Včasih, ko sem srečna, sanjam z odprtimi očmi.

Včasih, ko sem srečna ... pa sem enostavno le srečna. Nič več, nič manj ... Tako kot danes. Čudno. As everything about me. Don't ask me why ...

Strašljivo Dihjemajoče Edinstveno Neponovljivo

Komaj smo dobro zakorakali v letošnje leto pa se me že loteva občutek, da 2009 ne bo kar tako. Seveda, tudi 2008 ni bilo. Pa 2007 ravno tako in 2006. A 2009 se bo zgodilo prvič ... in zadnjič seveda. Ne vem kaj me bolj straši. To, da je vsak dan, ki mine, preteklost, ali to, da mi vsak dan, ki prihaja, lahko nudi prav vse kar si želim. Popolnost je strašljiva. Ker napoveduje čas, ko se zavem, da sem v nekem trenutku imela vse, a je minilo. In se potem vrnilo. Drugače, edinstveno in, kot vedno, dihjemajoče. In potem, se vse skupaj lahko zopet ponovi. Trenutki, ko se bodo sanje za hip razblinile, bodo še prišli, a jim bo vedno sledilo obdobje, ko se bo hišica iz kart ponovno postavljala in na koncu sestavila. S še več asi na kupu!

Načeloma nerada delam načrte, ki segajo predaleč, a v tem trenutku v moji glavi nastaja seznam stvari, ki jih v 2009 moram narediti. V življenju sem, kljub vsem 'sankcijam', 'družbenim asimilacijam' in vsakodnevnem trudu, še vedno bolj kot ne neprilagojena povprečnemu, a po 27 letih sem se naučila, da se s tem ne obremenjujem več. Ko nekaj hočem then I go for it. With every little piece of my being. It usually pays off. Soooo, here's a little list of things I need to get done this year:

1. Love unconditionally again, without fear of getting hurt. (After all, love is still my biggest muse and I am still it's biggest fan.)

2. Get a tatoo. (One or two or three. There are some things I want to carry around on my skin ... I've been thinking about it for too long, it's time to take some actions!)

3. See all the european capitols/or other big cities worth to see, I haven't seen so far. ( Milano 1st, then Paris and Barcelona - collecting voulenteers to join me on this unpredictable trip :-))

4. Have the summer of my life - again! ( I am aware that after 2 months in greek paradise, it will be hard to find something that will beat that, but I am notoriouslly optimistic so bring it on!)

5. Finish my book. (Ok, this is a tough one too. Specially with all the things I do in my life ... But I need a little kick to get more disciplined in writing. I am starting posting chapters on my blog from next week on ...)

6. Tell my friends and family I love them, every day. (Never get enough of this ... What would I do without my angels ...)

7. Move on my own. ( Yaaaaay, almost done :-) Few things here and there and I'm finally moved out of my parent's house. Better late than never :-))

8. Dream. (Always. Bigger. Without limits.)

9. Laugh and Kiss. (Love it love it love it :-), without warnings, second thoughts, regrets ... )

10. Take chances. (Theres nothing worse than realizing, you missed something good, because you were too afraid to give it a try... Not my style. I risk, I hurt, I learn, I laugh about it, I cherish it, I move one, I fall again ...)

Lepo je, ko se leto začne z mravljinci v trebuhu, še lepše je, ko le ti postanejo stalni prebivalci našega drobovja in nas opominjajo na to, da si moramo kljub razočaranjem v preteklosti, dovoliti biti srečni. Ker si to zaslužimo. In ker si pravico do sreče, lahko vzamemo le sami. Ah ja, 2009 Shia is a little sensitive last few days :-) Don't worry it's for all good reasons ...