Preden je Xara prvič prestopila prag hiše, v kateri sem odraščala, sem se tresla že nekaj dni prej. Dokler sem bili sama v najini zgodbi, se nisem bala, da jo bom s čim odvrnila. Razmišljali in dihali sva kot eno. Če sem jaz v trgovini kupila mleko in pozabila najine najljubše kosmiče, se je ona za mano domov vrnila z njimi, ne da bi jo prosila. Enostavno vedela je. Kar sem razumela jaz, se je ona naučila skozi mene, kar je mene begalo je slej ko prej skozi njene besede našlo varen prostor v moji zavesti. Trenutki, ki sva jih delili so bili pogosto zaviti v molk, a kljub temu je bil ta čas vedno objet z besedami. Neizgovorjenimi, a močnejšimi od vsega prej izrečenega. Bala sem se dneva, ko ji bom predstavila družino… V njej se nisem počutila varno. Nikoli. Trenutke, v katerih sva z mamo pristali na istem polu, lahko preštejem na prste ene roke, moj oče pa se je vedno gibal izven meja mojega sveta. Kot izgubljen planet, ki ga še tisti najbolj zavzeti najdejo prej po naključju, kot načrtno. Ne bi mogla reči, da ga nisem imela rada. Navsezadnje mi nikoli ničesar ni manjkalo in na nek čuden način sem čutila, da se trudi in mu ni vseeno, a plula sva po različnih oceanih, svetlobna leta oddaljena drug od drugega. On je bil prvi, ki sem ga želela rešiti. Dolgo časa nisem vedela pred čim. Čutila sem le, da je osamljen. Nerazumljen. Morda je zato izhod največkrat iskal v steklenici dragega whiskeya, ki sem jo toliko let iskreno in prvinsko sovražila. Nič kolikokrat sem se srečala z njo. Po naključju ali urah zavednega iskanja v omari, med njegovimi dragimi oblekami in nikoli nošenimi čevlji. Kadar je bila napol prazna, sem se drla nanjo, kot obupana mama, ki zaloti svojega otroka s prstki nevarno blizu električne vtičnice. Strah je kričal iz mene. Da bom poražena. Da nikoli ne bom dovolj pridna, uspešna in vzorna hči, ki bi svojemu očetu vsak trenutek dala dovolj razlogov za srečo. Da me objame, kot je tolikokrat objemal steklenico. Z leti mi je postalo jasno, da določenih ljudi ne moreš rešiti. Ker si tega ne želijo. Ker uživajo v vlogi žrtve in od sebe odrivajo ljudi, ki jih imajo najraje, saj globoko v sebi verjamejo, da si jih ne zaslužijo. Da jih niso vredni. Bala sem se, da bo Xara ob srečanju z njim spoznala temno plat, ki je vedno bolj s svojimi uničujočimi verzi zapisovala tudi mene. Nisem je bila vredna. Sama sem se tega zavedela in groza me je bilo tega, da bo to spoznala tudi sama. Bila sem kot moj oče. Le brez steklenice …
Brcnila sem v nekaj, kar je od sebe spustilo zvok, rezek da bi z njim lahko rezal dimni oblak, viseč nad množico tujcev, ki so polni pričakovanj, neizpolnjenih sanj in načrtov čakali na vhodu v glavno avlo letališča. Bila je steklenička. Majhna, otroška, napol prazna. Le meter od nje je stal prestrašen fantek z očmi zabuhlimi od joka. Že dolgo se ničesar nisem razveselila tako odkrito, kot njega. Dvignila sem ga v naročje in ga tolažila, dokler ga v svoj objem ni vzela njegova mama. Nisem počakala, da se mi zahvali. V tistem trenutku sem si zaželela le ene stvari. Xarinega objema. Usedla sem se na rob betonskega napušča in zajokala. Zaprla sem oči in glavo so mi napolnili trenutki, zaznamovani z zavetjem njenih rok …
It's high time I let everybody know, that in my car, I am the driver and I decide, who can take a ride with me ... Damn it! I was picking up wrong people for way too long. The ones that just needed a ride but were never ready to fill in some gas. Done with that! We reached the final station, please get out of my car. Thank you. Period.
Can you breathe someone so deep in, that it poisons every little corner of your fragile body? Someone please tell me that is impossible.
... kar preselim v službo? Zakaj pa ne. Zadnje čase se tam tako ali tako bolje znajdem, kot v svojem osebnem življenju. Smešno. Vsem drugim, le meni ne. Nič novega. "Saj bo bolje" na meni ne deluje več. Žal. Sem prerasla banalnosti. Še en "pričakuješ preveč" me bo pahnil čez tanek rob, ki ločuje zdrav razum od simpatične norosti. Ne bom se opravičevala, ko se bom drla kot obsedena in sproti čez okno metala nepotrebne stvari. Izgovarjala se bom na gnil sistem. Kot vsi ostali. In končno bom povprečna. Looking forward to it...
