Utrinek avgustovske noči

Tisto noč nisem mogla spati, zato sem se namrščena, ker se večer ni končal po mojih načrtih, zavila v odejo in po prstih odstopicljala do terase, odločena da bo to vsaj noč utrinkov, če mi že sen ni naklonjen.

"Lovila bom padle zvezde za vse, ki spijo," mi je rojilo po glavi, ko sem si prižigala cigareto, opazovala iskrice v tej nezdravi palčki in si želela, da bi odsevale iz mojih oči.

"Saj bodo kmalu spet, " mi je zašepetala vila na moji desni rami.

Nejeverno sem jo pogledala, skomignila z rameni, potegnila vase dim in pustila, da se mi je razlezel po pljučih kot uši na potepuškem psu, ki so ga groteskni ljudje vrgli na ulico, ker so se ga naveličali. Tudi jaz se včasih naveličam stvari, a se jih za čuda takrat oklepam še bolj.

"Prav je tako. Ni se lepo nečesa znebiti le zato, ker imaš dovolj, " se oglasi duh mojega ranjenega ega.

V mislih mu prisolim klofuto in spet potegnem cigareto, tokrat še bolj intenzivno.  Čakam, da me malce zaboli v prsih, da skozi bolečino začutim življenje v sebi. Da se prepričam, da še obstajam.

"Ja, vem, " dahnem v noč, ki je nocoj še prav posebej tiha. "A na podstrešju svoje glave ne želim več shranjevati stvari, ki sem jih prerasla," nadaljujem skoraj neslišno, kot bi se bala, da mi bodo stoli na vrtu očitali iskrenost.

"Ne misli si, da si boljša od mene. Potrebuješ me v svojem nahrbtniku. Jaz sem tvoja varnost, tvoje zavetje. Ne bodi neumna," se je zdaj nekje iz notranjosti mojih gostih misli spet oglasil ego. Moj nadležni zvesti sopotnik, ki je vedno skrbel, da sem s svojega snežno belega samoroga padla v zdrizasto mlako strahov.

"Rame me bolijo. In taka varnost me dolgočasi. Ne le, da me dolgočasi, hromi me. Želim leteti!"sem siknila v noč, se zazrla v nebo in se končno spet spomnila, da sem tukaj, da lovim utrinke. Veliki voz, mali voz, severnica, vsi so bili tam in me čakali.

"Naj nocoj pade ena zvezda, za vse meni podobne," sem poslala željo v vesolje in ... nič. Zgodilo se ni nič.
"Tipično," sem izdavila skozi stisnjene ustnice,  nervozno mečkala cigareto med prsti in histerično že tretjič potegnila zadušljivo vsebino vase.

"Ne bodi neučakana. Nad tabo je sicer nešteto zvezd, a na svetu je šest milijard ljudi. Nisi edina, ki nocoj čaka na utrinek. Ko bo prišel pravi čas, bo ena padla tudi zate," se je z rame spet oglasila vila. Pozabila sem že, da je z mano.

"Kdaj bo pravi trenutek? Čez minuto, dve, tri?" sem jo razdraženo napadla. Ne maram čakati. Na nič v življenju. Mudi se mi.

 "Ko bo prišel pravi čas," je mirno odgovorilo krilato bitje in me pobožalo za ušesi. Nisem mogla biti jezna nanjo. Vedela sem, da je imela prav. A jaz sem si tako zelo želela uloviti padle zvezde za vse tiste, ki so spali in zamujali jasno avgustovsko noč.

"Ni zame veš. Za druge je. Jaz je v bistvu ne potrebujem," sem bolj kot njo, prepričevala sebe.

"Zakaj ne? Zaslužiš si jo. Izpolnila ti bo željo," je tiho in malce zaskrbljeno odgovorila vila in si grizla ustnico.

“Pusti jo. Naj se navadi, da ne more biti vedno vse po njeno. Sploh pa je gledanje v nebo in polaganje odgovornosti za uresničitev želje na kup strmoglavljenega pepela in plinov res malce otročje,” se je s kremplji v ospredje prerinil moj ego in grobo frcnil vilo z moje rame.

Nemo sem spremljala dogajanje v sebi in strmela v temo. Nato sem zagledala puščico, ki je letela proti meni, napičila moj ego in ga sklatila na tla. Vse kar je ostalo za njim je bila senca mojih strahov, ki jo je nekaj sekund kasneje odpihnil poletni vetrič.

Kar naenkrat je nastala tišina in končno sem lahko slišala, kako mi kri teče po venah. Čutila sem, kako se moja pljuča polnijo z zrakom, vsakič znova, gor in dol, kot morje ob polni luni. Na moji levi sem slišala ježa, ki je lomastil po travi in iskal ostanke mačje hrane. Desno od mene je brnela kresnička in prvič se nisem trudila, da bi jo ujela. Sledila sem ji s pogledom in uživala v plesu njenih kril, ki so tako prefinjeno mešala avgustovski zrak.

Vse bo v redu. Vse je v redu. Četudi danes ne pade nobena zvezda, četudi padejo vse. Če se uresničijo vse želje, ali nobena. Vse je v redu. Tukaj sem. Živim. Diham. Čutim.

Vstala sem s stola in legla na travo. Natančno postrižena me je žgečkala po vratu in golih udih. Globoko sem vzdihnila in šepnila v nebo: “Razumem. Hvala.”

V tem trenutku so se z neba usuli utrinki, eden, dva, trije, deset, sto, tisoč, milijon in prepričana sem, da jih je bilo preden sem zaprla oči, v katerih so se zrcalile vse iskre mojega planeta, že vsaj tri milijarde. Več pa jih Zemlja tako ni potrebovala, saj je pol sveta uživalo v soncu in niso potrebovali zvezd, da jim osvetlijo pot. Do prihodnjega večera …

Oda Kate in Williamu, ali kako so Britanci rešili kraljevino

Medtem ko Slovenci s 125 tisoč brezposelnimi državljani prižigamo kresove na praznik dela, se Britanci ubadajo s podobno nesmiselnostjo. V teh dneh je namreč minilo štiri leta od poroke princa Williama in vojvodinje Catherine, za piko na i pa bo 'popolno dekle iz soseske, ki je ujelo princa' zdaj zdaj v svet izstrelilo tudi novega modro-krvnega  dojenčka.

Pesek v oči skozi roza očala
Če so se Britanci pred desetimi leti še ukvarjali z idejo, da monarhija morda ni najboljši način ureditve države in da si želijo sprememb, danes nasprotniki ene najbolj vplivnih žensk na svetu- kraljice Elizabete, niso več tako glasni. Dušilec na njihovih pritožbah in pomislekih je bila pred štirimi leti najprej poroka princa Williama z očarljivim dekletom iz družine 'normalnih smrtnikov Kate Middleton, nato se je pred malo manj kot dvema letoma rodil prikupni princ George, v teh dneh pa se mu bo pridružila še mala princesa. Ni bolj učinkovitega kot resnična pravljica, kjer dekle najde svojega princa, ga poljubi na balkonu pred tisočimi podložniki in nato živita srečno do konca svojih dni. Pa se zgodba res tako konča? Za javnost morda. A začela se ni tako.

'Čakajoča Katie' in nestrpna Lizzie

Kate je Williama lovila kar osem let in ni bilo videti, da bi se princu mudilo v zakon. A krona v Veliki Britaniji je počasi rjavela, nasprotniki monarhije pa so postajali vedno bolj glasni. Kraljica Elizabeta ni skrivala dejstva, da prestola ne bo predala svojemu sinu Charlesu, saj ga Britanci ne marajo preveč, ker ga še vedno vidijo kot glavnega krivca za nesrečo princese Diane, t.i. kraljice ljudskih src. Očiten prestolonaslednik je bil tako od začetka čedni William, sanjski zet vsake tašče in simpatičen lik, ki mu je javnost jedla iz roke. A samski kralj ni ravno to, kar si je želela Lizzie. William se mora poročiti pa čeprav z navadno smrtnico!

Največji britanski 'brand'

S poroko princa Williama in 'čakajočo Katie' je Velika Britanija verjeli, ali ne, v tednih tik pred in po obredu zaslužila 222 milijonov funtov. Govorimo seveda le o izkupičku od prodaje različnih spominkov, od krožnikov, do skodelic, majic, kap in podobnih stvari, na katerih se nabira prah. Odkar sta se poročila je število turistov, ki obiščejo London skokovito naraslo in le ugibamo lahko, za koliko od 76 milijard funtov, ki jih Velika Britanija vsako leto zasluži s turizmom, se mora zahvaliti Willsu in njegovi soprogi. Strokovnjaki pravijo, da je par v zadnjih štirih letih nevede (ali zelo premišljeno)  ustanovil svojo znamko, ki bo po svetu kmalu prepoznavna bolj kot Coca Cola. Kjerkoli se pojavita mrgoli bogatašev, ki so pripravljeni odšteti na tisoče zelencev, da bi bili v njuni bližini, modna industrija, ki sledi trendu oblačenja 33-letne vojvodinje si mane roke ob prodaji cenejših različic njene garderobe, mediji živijo od njunih naslovnic, prodajalci igrač pa polnijo zabojnike princa Georga v upanju, da bosta mlada starša javno pohvalila njihov izdelek.

Kri je voda, denar pa je denar

Kupček denarja, ki ga je kraljevi tandem v zadnjih štirih letih posredno prinesel Veliki Britaniji grobo ocenjujejo na več kot milijardo angleških funtov. Ni slabo! Kraljica si ob tem mane roke in pozablja na pravilo, da se predstavniki modre krvi lahko poročajo le z enako pomembnimi posamezniki, še več- spregledala je celo pohujšljivega strica očarljive Catherine, ki na španski obali prireja orgije z mladoletnimi prijateljicami noči. Denar je denar, moč pa je vredna več od prepričanj, ki jim je britanska kraljeva družina trmasto sledila skozi stoletja.

Slovenski 'plemiči'

In ob tem se sprašujem, zakaj se mi Slovenci nismo spomnili česa podobnega? Ljudi, ki se obnašajo kot kralji, ali kraljice imamo v političnih vrstah več kot dovolj. Zakaj jim torej ne bi nataknili kron, jih med sabo poročali in odpirali delovna mesta v industriji, ki bi pomagala vzdrževati njihovo božanskost!? Do takrat pa le pojdimo prižigat kresove v čast dela prostega dneva.

Včasih so na njih žgali čarovnice, danes se na njih v pepel spreminja predvsem naše upanje, da bomo v nekaj letih praznik dela v večini praznovali s službami, ki nam omogočajo normalno preživetje. Pa vesel  1. Maj vsem! 

Viktorji morda niso oskarji, so pa naši

Slovenci smo prvaki. V plesu, v smučanju, številnih ostalih športih in mnogih inovacijah. A žal smo tudi prvaki v dajanju samih sebe v nič. Premajhni, premalo sproščeni, preveč škodoželjni, premalo glamurozni, omejeni  in še bi lahko naštevala predsodke povprečnega Slovenca o … njemu samemu! Pozdravljam kritičnost in verjamem v konstruktivno ocenjevanje, ki prinese napredek, a žal v Sloveniji opažam ogromno godrnjanja in pritoževanja nad stvarmi, ki so del našega kulturnega prostora in jih ni treba vedno in za vsako ceno primerjati s tujino. In tako sem po rahlo pridigarskem uvodu le prišla do teme današnjega zapisa. Viktorji niso Oskarji. Nismo Emmyji, niti Grammyji. So Viktorji. Slovenska podelitev za medijske dosežke v preteklem letu.


Milena Zupančič ob prejetju nagrade za življenjsko delo.

»Bedno. In dolgočasno. Pa brezveze voditelj, še jaz bi lahko bolje oddelal/a tole. Pa še v Mariboru je. V glavnem, beda,« je verjetno le eden od številnih komentarjev, ki sem jih v ponedeljek poslušala povsod. Na kavi, v trgovini, v vrsti v banki in seveda ne smem pozabiti na ljube družbene medije.  Vsak ima pravico do svojega mnenja, seveda, to smo že obdelali, a ljubčki moji, se bo kdaj zgodilo, da bomo Slovenci zadovoljni s čim, kar prihaja iz naših logov? Viktorji so edina tovrstna slovenska prireditev, kjer se enkrat letno zberejo domači medijski ustvarjalci, si malce zaploskajo, se lepo oblečejo in poveselijo med sebi enakimi. S tem pa ja ni nič narobe, kajne?

Tanja Žagar je dobila viktorja in Bojan ni slekel majice

Glasovanje za viktorje popularnosti je vedno v vaših rokah, tako da se nad zmagovalci prosim nikar ne zmrdujte, saj je to podobno kot 'šinfati' čez izvoljene politike, po tem ko ste se ravno v času volitev odpeljali za vikend na morje.  Voditelj Bojan Emeršič morda ni hollywoodski super zvezdnik, z milijoni na bančnem računu, je pa svojemu delu predan umetnik, ki je na odru pustil dušo in telo. Nasmejala sem se mu večkrat, kot recimo Neilu Patricku Harrisu na letošnji podelitvi oskarjev. In to brez tega, da si je slekel majico, na odru stal le v 'gatah' in skakal okoli 10-metrske torte, ki je verjetno stala toliko kot celotni Viktorji.

Ljubljana ni središče sveta?

Eden od glavnih 'viktorskih grehov' je bila selitev iz Ljubljane v Maribor. Ljubljančanom gre v nos, da se morajo na po-viktorsko zabavo (prireditev povabljencev v večini primerov tako ne zanima) voziti dobro uro, Mariborčane moti, da so Ljubljančani svoj cirkus privlekli k njim, Primorci, Gorenjci in Dolenjci pa se še niso čisto odločili, kaj naj si sploh mislijo o celotni stvari. Mariborska drama je veličasten prostor, ki zlahka preživi pritisk edine podelitve nagrad za medijske dosežke pri nas in verjeli ali ne, vsako leto se v svoje jeklene konjičke usede tudi vedno več ljubljanskih estradnikov, ki so preboleli, da Ljubljana le ni središče sveta.

Rdeča preproga v Sloveniji bolj zelena

Seveda ne moremo tudi mimo oblek, ki se sprehodijo po rdeči preprogi. Morda na slednji ni opaziti toliko ekstravagance in zvenečih imen svetovno priznanih modnih oblikovalcev, zato pa so Viktorji idealna priložnost za slovenske modne oblikovalce, ki za svoje sanje garajo ravno toliko kot imena, ki jih za več tisoč evrov lahko kupimo v prestižni blagovnici v BTC-ju. Mar je res treba pljuvati po trudu vsakega, ki se drzne izpostaviti?

Iskreni, a nič manj naši

Viktorji niso oskarji, emmyji, ali grammyji. Niti si to ne želijo biti. Tu so, da nam pokažejo, da tudi v Sloveniji obstajajo kreativni ljudje ob katerih sadovih verjetno, ne da bi vedeli uživate vsak dan. Morda niso nesramno bogati, glamurozni in prevzetni, a zato niso nič manj naši in prav je, da jih nagradimo. »Maribor je zame srečen kraj, saj sem na istem odru pred 15 leti prejela tudi Borštnikov prstan. Že takrat me je skrbelo, a ko sem videla, da po lanskem viktorju Alfi dela še bolj zagnano, me je potolažilo,« je ob prejetju nagrade za življenjsko delo skromno dejala igralka Milena Zupančič. Brez pretvez, zahvaljevanja učiteljici iz osnovne šole in višji sili. Iskreni, delovni in vztrajni, to so naši medijski umetniki. In Viktorji so še najmanj kar si zaslužijo.

Pravljica o tem, kako se je Michael Moore zaljubil v Slovenijo

To, da je Slovenija pravi evropski biser s svojimi naravnimi znamenitostmi, pravljičnimi mesteci in nasmejanimi ljudmi, čivkajo celo vrabci v Avstraliji, a tale zapis ne bo opeval lepot naše podalpske državice. Ne, to ni reklamni potopisni komentar, to dragi moji je zgodba o ljubezni med mogočnim človekom filmskega sveta in 'pozabljenim' koščkom Evrope, kjer ljudje še kuhajo domačo hrano, predsednik države ima prisrčno ribico s Twitter profilom,  šolstvo pa je v večini financirano iz javnega denarja.

Ob omembi imena Michael Moore nas večina takoj pomisli na odmevne dokumentarne filme kot so Fahrenheit 9/11, Sicko, Bovling za Columbine in Kapitalizem: Ljubezenska zgodba, ki jih je okroglolični 60-letnik posnel v zadnjih 13 letih. Režiser, scenarist in avtor je v svetu znan po tem, da ga ničesar in nikogar ni strah, nasprotno- roge kaže tematikam, ki se jim večina najraje izogne.  V svojih projektih je odkril tančice s problematik kot so nošenje orožja, navidezni ameriški boj proti terorizmu, izkoriščevalski kapitalizem in neučinkoviti zdravstveni sistem zato me je novica o tem, da se je med snemanjem svojega novega filma ustavil v Sloveniji nadvse navdušila! Upala sem namreč, da bo njegova prisotnost morda prestrašila katerega od naših vrlih politikov in tajkunov, ki se zadnjih deset let borijo z okostnjaki iz omare, ki je že davno pogorela … A seveda se to ni zgodilo. Izkazalo se je namreč, da je gospod Moore naravnost navdušen nad našo državico, slovensko hrano in celo našim predsednikom. Resno?

          Ljubezen na prvi pogled, ali bolje rečeno na prvi twitt zlate ribice. (foto: STA)

Super ribica s Twitter računom

»Všeč mi je, ker ima dober smisel za humor in super zlato ribico s Twitter računom,« je filmski ustvarjalec povedal o Borutu Pahorju. Seveda, sem si mislila, karkoli drugega pa dober predsednik itak ne potrebuje! Kako bi bil šele navdušen, če bi spoznal naše poslance, njihove zveste pasje ljubljenčke, raznovrstne hobije kot so igranje na orglice, jadranje in čebelarstvo in obiskal njihove razkošne počitniške vile na obali. Ljubezen bi bila potem nedvomno še večja, moja zgodba pa še bolj osladna.

V Sloveniji shujšal skoraj 10 kilogramov

Žal je imel Moore na voljo le nekaj dni, preden je odletel naprej in v tem času mu je uspelo posneti nekaj izjav vznesenih študentov, ki so mu navdušeno pripovedovali o mednarodnih programih, brezplačnemu javnemu šolstvu in verjetno niso pozabili omeniti tudi študentskih bonov za prehrano. "V ZDA študenti zaključijo izobraževanje z dolgom v višini 20.000, 30.000 ali celo 100.000 dolarjev," je potožil Moore in pohvalil, da je to v Sloveniji precej bolje urejeno. Seveda je. Študira res lahko vsak. A kaj ko jih potem tretjina z magisteriji in celo doktorati v žepu pristane na 'pokopališču sanj' bolj znanemu kot Zavod za zaposlovanje. Tega seveda simpatični Michael ni omenil, saj ga je zamotila okusna domača slovenska hrana, zaradi katere je menda v kratkem obisku shujšal skoraj deset kilogramov! Dragi Michael, 15 odstotkov Slovencev hujša iz meseca v mesec, ker si ne morejo privoščiti niti hrane za družino, kaj šele obiska restavracije. A to seveda ne paše v to ljubezensko zgodbo, ki je navdušila Slovence do te mere, da smo se v nekem trenutku skoraj začeli trepljati po ramah in si govoriti:«Madonca nam je fajn! Vse tako pošlihtano! Bo že res, če je stric iz Amerike tako povedal!«     
               

Slovenijo je prvič omenil že v filmu Sicko, v katerem se je dotaknil neučinkovitosti ameriškega zdravstvenega sistema.

Že več let se zanima za nas

Moorov obisk Slovenije sicer ni bil naključen, saj je 60-letnik Pahorju pojasnil, da se že več let zanima za nas in nas je nameraval obiskati že pred začetkom snemanja zadnjih dveh filmov. Že med snemanjem filma o ameriškem zdravstvenem sistemu, ga je namreč zanimal predvsem slovenski zdravstveni sistem: "Zanimalo me je, kako je tako majhen narod zmožen skrbeti za svoje prebivalce na način, ki je prijazen in pošten,« je prodal slovenskemu predsedniku, le ta pa ga ni vprašal, zakaj je potem v svojem dokumentarnem filmu Sicko Slovenijo omenil v rahlo kritičnem tonu. "ZDA so zdrknile na 37. mesto na svetu po kakovosti zdravstvene oskrbe, le z rahlo prednostjo pred Slovenijo," je bilo rečeno v filmu, tik pred tem, ko smo na posnetku zagledali nekaj sekundni prizor humoristične nadaljevanke Naša mala klinika. Korektno seveda. Tako kot nadaljnja Moorova izjava o novi simpatiji, ki nas je navduševala pretekli teden: »Kar sem videl v vašem predsedniku je to, kar sem videl pri Slovencih tekom tedna - vera, da smo vsi na istem. In kar nas mora pri tem vselej voditi, je misel na skupno dobro, ne pa, da le peščici uspe, medtem ko se morajo ostali boriti za preživetje.« Lepo. Res lepo, a kaj dragi Michael, ko tisti, ki vodijo Slovenijo v resnici ne mislijo tako. Znajo pa take in podobne 'cukre' izjemno fino prodati v času volitev in … ob imenitnih obiskih, kot je bil vaš!
Zgodba o eksotičnem narodu v navdih Američanom

Po kratkem, a sladkem obisku je Michael v četrtek zvečer odletel z Brnika neznano kam. V ZDA se bo vrnil z zgodbo o eksotičnem narodu, ki nima nafte, ali drugih virov, a državi še vedno uspe toliko narediti za svoje ljudi. Prepričan je, da je to nekaj, kar bi lahko bilo Američanom v navdih. In medtem ko to pišem sem pomirjena, saj je na novinarski konferenci Moore povedal tudi, da se mu zdi popolnoma običajno, da smo prebivalci kritični do našega sistema, saj živimo v njem. A sam kot zunanji opazovalec meni drugače. Lahko da sem preveč kritična in tik pred 'občutljivim tednom v mesecu' tudi bolj cinična kot navadno, a vsi, ki smo kdaj gledali njegove dokumentarne filme, vemo, da gospod še predobro spozna razmere v državah, ki jih vključuje v svoje filme. Iskreno povedano močno dvomim v to, da bi ga lahko Slovenci preslepili le s potico, kranjskimi klobasami in solidno nahranjenimi študenti. Veselim se dneva, ko bo jasno, kaj je glavna tematika njegovega novega fil

ma, v katerega je tako dobrovoljno vključil tudi Slovenijo. Do takrat pa bom skupaj z ostalimi sonarodnjaki uživala v tej novodobni ljubezenski zgodbi.

Upam da traja vsaj do smrti predsednikove super zlate ribice s Twitter računom!                         

                            Dolgo naj živi Princeska I.!

Ta žlahtna slovenska štorija, ali dan ko je iz pepela vstal slovenski televizijski humor

Že pred leti sem nehala gledati slovenske televizijske nadaljevanke, saj se mi je (verjetno ne edini) zdelo, da ustvarjalci menijo, da smo Slovenci Telebajski. Malce omejeni, počasni in preprosti ljudje, ki se bodo smejali vsakemu štosu o Bosancih, neumnih blondinkah in vaškemu posebnežu. In potem sem pred nekaj tedni prvič naletela na novo slovensko nadaljevanko 'Ena žlahtna štorija'. Slednja vsebuje Bosanca, neumno blondinko in cel kup vaških posebnežev, a … naj me vrag- ob njej se krohotam na vsa usta! Mar to pomeni, da sem se tudi sama spremenila v 'Telebajska', ali na malih ekranih končno lahko gledamo nekaj, kar je zraslo na slovenskem zelniku in je preprosto 'pametno zabavno'?


                                   Berto s svojimi dekleti.

Družina z vsemi svojimi napakami

Začnimo s samo osnovno zgodbo, ki je sila aktualna. Vse se vrti okoli gospodarja Berta Špacapana (Janez Starina), simpatičnega Primorskega gospoda, ki ima v lasti več milijonov evrov vredno posestvo. Ko mu umre žena Tonka, rahlo ukazovalna Gorenjska gospa, se odloči, da bo domov povabil svoje štiri hčerke, ki zaradi spora z mamo, s staršema niso imele pristnih stikov in so z dežele pobegnile v mesto. Dekleta, najstarejša Anica (Vesna Pernarčič), drugorojena Eli (Ana Dolinar), tretje rojena Maja (Medea Novak) in najmlajša Zala (Ajda Smrekar) za nekaj časa mestne ulice zamenjajo za prostrano primorsko pokrajino. Iz ljubezni do očeta seveda. No … in še bolj zaradi želje, da bi prišle do njegovih milijonov. Berto je tipičen predstavnik patriarhalne družbe in v preteklosti je večkrat obžaloval, da mu življenje ni namenilo vsaj enega moškega potomca, a na srečo imajo vse njegove hčerke moške spremljevalce in eden od njih bi lahko bil potencialni novi gospodar posestva. In tako imamo družino, z vsemi svojimi napakami, strahovi, prednostmi  in slabostmi. Eno družino, ki vso svojo energijo usmerja v … dediščino, ki bi jim omogočila lagodno življenje!
V vojni, ljubezni in dedovanju je vse dovoljeno

Dedovanje je najverjetneje najljubši slovenski šport. Vsi ga igrajo/mo, a pošteni igralci so v tej igri precej redki. Cilj posvečuje sredstva, je nekoč davno tega dejal Niccolo Machiavelli in če vas zanima, kaj natanko je s tem mislil, potem se povabite na obisk k družini, ki med objokovanjem družinskega člana skrivoma že plete mrežo okoli zapuščine. Niti ne tako zabavna življenjska situacija, je na ekranu presenetljivo smešna tudi zaradi pisane druščine moških spremljevalcev hčera. Zviti Štajerec Smiljan (Matjaž Javšnik) je srečen z najstarejšo Anico, Bosanec Ibro (Ranko Babić) okoli prsta ovija Eli, hipijevski umetnik Žan (Stane Tomažin) ustvarja z Majo, šarmantni italijanski Slovenec Mario (Vojko Belšak) pa skrbi za manekensko kariero najmlajše Zale.


          Na koga vas spominja nesojeni oče, župnik Bonifacij?

Podobnost junakov z resničnim osebami je zgolj naključna

V nadaljevanki je tako na enem mestu zbrana Slovenija v malem in verjeli, ali ne, ustvarjalci niso pozabili tudi na župnika, ki po več kot dvajsetih letih izve, da je oče malce počasnega začasnega upravitelja posestva Avguština-Guštija. Vsaka podobnost s kardinalom Francom Rodetom je seveda naključna. Tako kot tudi morebitna podobnost likov z ljudmi iz vašega/našega življenja. In ravno zato so vsi tako živi in človeški. Brez pretiranega pačenja, izumetničenosti in prisiljenega truda okoli dialogov. Ob vsem tem lahko spregledam tudi dejstvo, da igralci občasno zdrsnejo iz primorskega dialekta in čudno zavijejo drugam, saj je pomembno kaj sporočajo in ne v katero narečje so to zapakirali.

Če sklenem:'Ena žlahtna štorija' družine Špacapan je  v resnici 'štorija' vsakega od nas. Le da se njihovi lažje smejimo, saj se ne dogaja nam.  

Nostalgija šepeče: "Pogrešam te..."

»Ko te zvok trobente v tisočinki sekunde spomni na tisto noč. Ko te izbran visoki ton oblečen v hrepenenje zbode tja, kjer že dolgo nihče ni bil ... Potem se zaveš, da živiš s tem trenutkom, vžganim v desni kot vsakega lista knjige, ki jo pred spanjem vztrajno odlagaš na nočno omarico.

Če boli, pomeni da je resnično. Če boli, pomeni da je še in vedno bo tam. Bližje kot si misliš. Bližje kot si verjetno želiš, da bi bilo. Mora boleti. Čisto malo. Zato, da te spomni, da se je nekoč, tam daleč nekje, nekdo dotaknil tvojih misli, objel tvoje strahove in zaplesal s tvojimi sanjami.

Nocoj boli. Želim si, da bi trobenta nehala igrati, a jo vseeno navijem do konca. Naj nocoj boli. Da bo občutek da živim, jutri močnejši.«



Pridejo dnevi, ko nekaj čutimo tako močno, da želimo ta Nekaj spraviti na papir, a ne gre. In potem se spomnimo, da smo to nekoč že storili. In da morda okostnjakov v glavi danes ne moremo opisati bolje, tudi če bi želeli.

Nocoj pogrešam. Pogrešam tako zelo, da boli. Boli tam, kjer je prej mrgolelo metuljev. Dotikali so se me svojimi svilnatimi krili in me vabili da stečem za njimi... In tudi sem. Vsakič znova. Le zato, da bi na licih čutila drobne dotike njihovih tipalk, ko so se za trenutek v preletu, spočili na mojem čelu. Žgečkalo me je, a sem se trudila, da se ne bi popraskala. Nisem jih hotela splašiti.


Noč jih je pregnala. Pregnal jih je strah. Pogrešam jih. Pogrešam to, da so mi vedno pokazali pot do sonca, ki je posušilo moje solze še preden so se uspele utrniti z zasanjanega očesa. Pogrešam. Pogrešam noči, ki so sijale kot najsvetlejši dnevi, pogrešam dneve, ki so naju objemali, ko je pihal hladen veter osamljenih spominov, pogrešam smeh ki je vsakič znova preglasil rožljanje okovov družbe, pogrešam solze, ki so sproti spirale grenkobo ob slovesu in navsezadnje pogrešam tisto dolgo pot domov, ki me je dala možnost, da sem sladkost izkušnje nemoteno obujala vsaj dokler se v daljavi v hladnem sončnem zahodu ni zasvetil napis Ljubljana.

Pogrešam. Ljudi. Kraje. Spomine. A vseeno vem, da se bo jutri dan zaključil s smehljajem. Smehljanjem, ki se bo razlezel dlje kot le do kotičkov mojih od današnjega vetra načetih ustnic ... Razširil se bo okoli glave, se srečal na vratu, se zavezal v kičasto pentljo in objel dražeče misli, ki  se bodo  rojevale v tisti tisočinki delujočih možganov pod mojimi platinastimi lasmi.




Dobrodošla nostalgija. Vedela sem, da me nisi zapustila. Hvala ti.

Prodam ledvico za stanovanje v centru Ljubljane

'Ljubo doma, kdor ga ima,' še nikoli ni zvenelo tako prav, kot zadnji mesec, ko se po treh letih brezskrbnega gnezdenja v centru Ljubljane spet ukvarjam s problemom iskanja stanovanja v pregrešno dragi slovenski prestolnici. Ne kakršnegakoli stanovanja, se ve! Stremim k prostoru, v katerem se bom počutila kot človek in ne kot tretjerazredni državljan, ki se z delom za tekočim trakom iz meseca v mesec poskuša pretolči skozi kapitalistično gonjo za preživetje. Tako se namreč (žal) velikokrat počutim in zato je toliko bolj pomembno, da mi prostor, v katerega se vračam, vzbuja občutek varnosti in udobja.

Dodana vrednost v kopici sena

Če se vrnemo k mojim zahtevam, ali bolje rečeno pričakovanjem: želim si stanovanje, v katerem wc školjka ne stoji zraven kuhinjskega korita, v katerem ne zaudarja kot da se v omarah skriva neidentificirana crkovina in topla voda priteče tudi brez trkanja na dotrajane cevi. Balkon, ločena spalnica, velika okna, domačim ljubljenčkom naklonjeni lastniki in prijazni sosedje so le še dodana vrednost, v tem postopku iskanja igle v kopici sena. Vse to zapakirano v simpatičen paket 500 evrov prosim!

Zlezel mi je pod kožo

Center Ljubljane je nedvomno eden najlepših in najbolj čarobnih predelov prestolnice, a kar je navzven videti kot Disneyjeva pravljica, je navznoter včasih Dantejev Pekel. Na eni strani me vedno znova šokirajo enosobna stanovanja, ki se izkažejo za neokusno nametane garsonjere ter stara meščanska stanovanja, ki se jih zadnjih petdeset let ni dotaknila roka nobenega mojstra, le zaradi lokacije pa so lastniki prepričani, da bomo spregledali vse luknje v stenah in parketu ter se jim na koncu še zahvalili, da lahko plačujemo najemnino, v višini mesečnega proračuna tretjine družin v Sloveniji. Na drugi strani pa so potem še pravi centralni nepremičninski biseri, luksuzni 'penthouse'-i s pogledom na Ljubljanski grad, za najem katerih bi moral pošten slovenski državljan oropati tujo banko (slovenske so namreč naši vrli voditelji opustošili). Izkušnja, ki je grenko-sladka, kot večina stvari. A kaj, ko je center tako lep. In človeku tako hitro zleze pod kožo ...



Godota ne bo

In tako sem iskala. Dober mesec sem vsak dan prečesala nešteto oglasov v upanju, da me najde stanovanje, ki bo zadovoljilo moja pričakovanja in finančno sposobnost. Izkazalo se je, da sem čakala Godota. In verjetno bi ga čakala še danes, če mi za vratom ne bi visel lastnik stanovanja, v katerem trenutno živim. Godota ne bo Mojca, zato  pozabi na vsa prazna stanovanja v strogem centru mesta, mimo katerih se vsak dan sprehajaš in se sprašuješ, zakaj te z okna ne pozdravljajo obrazi zadovoljnih najemnikov. Pozabi na trafiko s tvojimi najljubšimi cigareti ter pogled na Ljubljanico z balkona v spalnici. Ta je rezerviran za nekoga drugega. Tokrat. Priznam, da je bilo težko sprejeti dejstvo, da bom v prihodnje prikrajšana za izkušnjo zbujanja ob zvokih pijanih turistov, ki so v zadnjih letih odkrili čar stopnic ob Ljubljanici, ki se vije skozi Prule. Pogrešala bom tudi klokotanje rečnih ladjic v pozno poletnih jutrih in poslušanje koncertov v Križankah kar z domačega balkona. A nisem še tako daleč, da bi bila za udobje v centru mesta pripravljena prodati ledvico. Ne levo, ne desno. Navezana sem na obe, zato bom v prihodnjih dneh spakirala svojo culo in priložnost dala Bežigradu.

A ne skrbi dragi center. Nisva še opravila. To ti obljubljam. In sebi tudi.

p.s.   Med pisanjem bloga ni bil poškodovan noben najemodajalec.
p.s.2 Vsaka podobnost s stanovanji, ki sem si jih v zadnjem mesecu dni ogledala, je zgolj naključna.