'Ljubo doma, kdor ga ima,' še nikoli ni zvenelo tako prav, kot zadnji mesec, ko se po treh letih brezskrbnega gnezdenja v centru Ljubljane spet ukvarjam s problemom iskanja stanovanja v pregrešno dragi slovenski prestolnici. Ne kakršnegakoli stanovanja, se ve! Stremim k prostoru, v katerem se bom počutila kot človek in ne kot tretjerazredni državljan, ki se z delom za tekočim trakom iz meseca v mesec poskuša pretolči skozi kapitalistično gonjo za preživetje. Tako se namreč (žal) velikokrat počutim in zato je toliko bolj pomembno, da mi prostor, v katerega se vračam, vzbuja občutek varnosti in udobja.
Dodana vrednost v kopici sena
Če se vrnemo k mojim zahtevam, ali bolje rečeno pričakovanjem: želim si stanovanje, v katerem wc školjka ne stoji zraven kuhinjskega korita, v katerem ne zaudarja kot da se v omarah skriva neidentificirana crkovina in topla voda priteče tudi brez trkanja na dotrajane cevi. Balkon, ločena spalnica, velika okna, domačim ljubljenčkom naklonjeni lastniki in prijazni sosedje so le še dodana vrednost, v tem postopku iskanja igle v kopici sena. Vse to zapakirano v simpatičen paket 500 evrov prosim!
Zlezel mi je pod kožo
Center Ljubljane je nedvomno eden najlepših in najbolj čarobnih predelov prestolnice, a kar je navzven videti kot Disneyjeva pravljica, je navznoter včasih Dantejev Pekel. Na eni strani me vedno znova šokirajo enosobna stanovanja, ki se izkažejo za neokusno nametane garsonjere ter stara meščanska stanovanja, ki se jih zadnjih petdeset let ni dotaknila roka nobenega mojstra, le zaradi lokacije pa so lastniki prepričani, da bomo spregledali vse luknje v stenah in parketu ter se jim na koncu še zahvalili, da lahko plačujemo najemnino, v višini mesečnega proračuna tretjine družin v Sloveniji. Na drugi strani pa so potem še pravi centralni nepremičninski biseri, luksuzni 'penthouse'-i s pogledom na Ljubljanski grad, za najem katerih bi moral pošten slovenski državljan oropati tujo banko (slovenske so namreč naši vrli voditelji opustošili). Izkušnja, ki je grenko-sladka, kot večina stvari. A kaj, ko je center tako lep. In človeku tako hitro zleze pod kožo ...
Godota ne bo
In tako sem iskala. Dober mesec sem vsak dan prečesala nešteto oglasov v upanju, da me najde stanovanje, ki bo zadovoljilo moja pričakovanja in finančno sposobnost. Izkazalo se je, da sem čakala Godota. In verjetno bi ga čakala še danes, če mi za vratom ne bi visel lastnik stanovanja, v katerem trenutno živim. Godota ne bo Mojca, zato pozabi na vsa prazna stanovanja v strogem centru mesta, mimo katerih se vsak dan sprehajaš in se sprašuješ, zakaj te z okna ne pozdravljajo obrazi zadovoljnih najemnikov. Pozabi na trafiko s tvojimi najljubšimi cigareti ter pogled na Ljubljanico z balkona v spalnici. Ta je rezerviran za nekoga drugega. Tokrat. Priznam, da je bilo težko sprejeti dejstvo, da bom v prihodnje prikrajšana za izkušnjo zbujanja ob zvokih pijanih turistov, ki so v zadnjih letih odkrili čar stopnic ob Ljubljanici, ki se vije skozi Prule. Pogrešala bom tudi klokotanje rečnih ladjic v pozno poletnih jutrih in poslušanje koncertov v Križankah kar z domačega balkona. A nisem še tako daleč, da bi bila za udobje v centru mesta pripravljena prodati ledvico. Ne levo, ne desno. Navezana sem na obe, zato bom v prihodnjih dneh spakirala svojo culo in priložnost dala Bežigradu.
A ne skrbi dragi center. Nisva še opravila. To ti obljubljam. In sebi tudi.
p.s. Med pisanjem bloga ni bil poškodovan noben najemodajalec.
p.s.2 Vsaka podobnost s stanovanji, ki sem si jih v zadnjem mesecu dni ogledala, je zgolj naključna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar