četrtek, 02. april 2015

Nostalgija šepeče: "Pogrešam te..."


»Ko te zvok trobente v tisočinki sekunde spomni na tisto 
noč. Ko te izbran visoki ton oblečen v hrepenenje zbode tja, kjer že dolgo nihče ni bil ... Potem se zaveš, da živiš s tem trenutkom, vžganim v desni kot vsakega lista knjige, ki jo pred spanjem vztrajno odlagaš na nočno omarico.

Če boli, pomeni da je resnično. Če boli, pomeni da je še in vedno bo tam. Bližje kot si misliš. Bližje kot si verjetno želiš, da bi bilo. Mora boleti. Čisto malo. Zato, da te spomni, da se je nekoč, tam daleč nekje, nekdo dotaknil tvojih misli, objel tvoje strahove in zaplesal s tvojimi sanjami.

Nocoj boli. Želim si, da bi trobenta nehala igrati, a jo vseeno navijem do konca. Naj nocoj boli. Da bo občutek da živim, jutri močnejši.«



Pridejo dnevi, ko nekaj čutimo tako močno, da želimo ta Nekaj spraviti na papir, a ne gre. In potem se spomnimo, da smo to nekoč že storili. In da morda okostnjakov v glavi danes ne moremo opisati bolje, tudi če bi želeli.

Nocoj pogrešam. Pogrešam tako zelo, da boli. Boli tam, kjer je prej mrgolelo metuljev. Dotikali so se me svojimi svilnatimi krili in me vabili da stečem za njimi... In tudi sem. Vsakič znova. Le zato, da bi na licih čutila drobne dotike njihovih tipalk, ko so se za trenutek v preletu, spočili na mojem čelu. Žgečkalo me je, a sem se trudila, da se ne bi popraskala. Nisem jih hotela splašiti.


Noč jih je pregnala. Pregnal jih je strah. Pogrešam jih. Pogrešam to, da so mi vedno pokazali pot do sonca, ki je posušilo moje solze še preden so se uspele utrniti z zasanjanega očesa. Pogrešam. Pogrešam noči, ki so sijale kot najsvetlejši dnevi, pogrešam dneve, ki so naju objemali, ko je pihal hladen veter osamljenih spominov, pogrešam smeh ki je vsakič znova preglasil rožljanje okovov družbe, pogrešam solze, ki so sproti spirale grenkobo ob slovesu in navsezadnje pogrešam tisto dolgo pot domov, ki me je dala možnost, da sem sladkost izkušnje nemoteno obujala vsaj dokler se v daljavi v hladnem sončnem zahodu ni zasvetil napis Ljubljana.

Pogrešam. Ljudi. Kraje. Spomine. A vseeno vem, da se bo jutri dan zaključil 
s smehljajem. Smehljanjem, ki se bo razlezel dlje kot le do kotičkov mojih od današnjega vetra načetih ustnic ... Razširil se bo okoli glave, se srečal na vratu, se zavezal v kičasto pentljo in objel dražeče misli, ki  se bodo  rojevale v tisti tisočinki delujočih možganov pod mojimi platinastimi lasmi.




Dobrodošla nostalgija. Vedela sem, da me nisi zapustila. Hvala ti.

Ni komentarjev:

Ying Yang

There was a rain on a sunny day, when they came across eachother. One quirky smile, one inviting look, about the rest they didn'...