Lebdenje vs. Življenje

Ko sem izgubila tla pod nogami,
Sem začela lebdeti.

Od groze nisem zmogla niti krika,

Skrila sem glavo med ramena in se delala da ne obstajam.

Čutila sem veter pod svojimi zlomljenimi krili, a tudi njega sem se ustrašila.

Nisem mu zaupala, saj ga nisem poznala zato sem se krčevito oprijela posušenih vej strahu in obtičala na puhastem oblačku.

Vsake toliko je mimo priletela rajska ptica in mi namignila, da ni razloga da se bojim.

Da sem vedno varna in da je veter namenjen v lepše zalive, kjer se bodo moja krila zacelila.

Nisem ji verjela. Kako bi ji le lahko, ko pa me je bilo strah vsakega naslednjega vzdiha, ki bi me lahko premaknil ven iz mojega puhastega zavetja, ki je postajal vedno bolj siv.

Kmalu ni bil prav nič več puhast.

Iz njega so začeli rasti trnji, obletavale so ga ujede in zrak na njem je postajal gost in smrdeč. Strohnele veje strahov so se začele lomiti, vsak dan je kakšna počila pod težo moje prestrašene trme.

In potem je prišel dan, ko se tudi na oblačku, ki je bil zdaj že popolnoma preperel, nisem več počutila varno.

Nogi sta mi spet bingljali v praznini, prsti pa so se tako krčevito oprijemali tistih nekaj vejic kar jih je še ostalo, da je izza nohtov pricurljala kri.

Medtem so se moja zlomljena krila že precej zacelila, a ker jih nisem uporabljala, so bile mišice na njih ohlapne in šibke.

Medtem ko so se krepila, so krila tudi rasla in me tiščala na hrbtu. Vedno težja so postajala saj so me opominjala, da so tam z razlogom in da se želijo pretegniti.

Ignorirala sem jih, saj nisem verjela, da me bodo sposobna ponesti kamorkoli.

Kadar so me dregnila sem jih potisnila nazaj in jim jezno zabičala naj se ne premikajo, saj sedimo na trhlih vejah strahu.

Moji dnevi so bili polni panike v usklajevanju in miritvi nemira povsem sposobnih kril in umirajočih vej, na katerih sem komaj še sedela znotraj oblačka, ki je vmes postal le prozorna gmota onesnaženega zraka.

Nisem si želela priznati, da sem prerasla kotiček, kjer sem se nekoč počutila varno. Vse dokler ...

Se ni zlomila zadnja veja, veter je odpihnil zadnji umazan hlap nekdaj puhastega oblačka in začela sem padati.

Bližje kot sem bila tlom, lažja sem bila in bolj jasna je bila slika življenja, ki sem se mu približevala. Krila na mojem hrbtu sem nekaj časa še poskušala držati zaprta, a sem čutila, da nanje deluje nevidna sila, na katero nisem imela vpliva.

Padala sem in skoraj že čutila grobost asfaltnega konca, ko sem na vratu začutila znan piš vetra in spoznala da so krila razprta...

Počasi sem se začela dvigovati. Meter po meter, počasi, a zagotovo sem se bližala modremu nebu s katerega so se mi smejali veselje, lahkost bivanja, najlepše sanje in moj sijoč obraz, ki je izžareval ponos.

Letela sem. Nad strahovi, nad dvomi, nad vsem kar me je dušilo večino mojega življenja. Bila sem svobodna in nikoli prej se nisem počutila tako. Ujela sem se. Rešila sem se, pred samo sabo. In letela.

Dan ko sem izgubila tla pod sabo je bil dan, ko sem stopila na pot iskanja same sebe. In našla sem se. V sebi, pod vsemi zaprašenimi ruševinami mask, ki sem si jih v življenju kdajkoli nadela.

Zdaj sem lahko povsod. Trdno na tleh in visoko v zraku. Ni me več strah.

Utrinek avgustovske noči

Tisto noč nisem mogla spati, zato sem se namrščena, ker se večer ni končal po mojih načrtih, zavila v odejo in po prstih odstopicljala do terase, odločena da bo to vsaj noč utrinkov, če mi že sen ni naklonjen.

"Lovila bom padle zvezde za vse, ki spijo," mi je rojilo po glavi, ko sem si prižigala cigareto, opazovala iskrice v tej nezdravi palčki in si želela, da bi odsevale iz mojih oči.

"Saj bodo kmalu spet, " mi je zašepetala vila na moji desni rami.

Nejeverno sem jo pogledala, skomignila z rameni, potegnila vase dim in pustila, da se mi je razlezel po pljučih kot uši na potepuškem psu, ki so ga groteskni ljudje vrgli na ulico, ker so se ga naveličali. Tudi jaz se včasih naveličam stvari, a se jih za čuda takrat oklepam še bolj.

"Prav je tako. Ni se lepo nečesa znebiti le zato, ker imaš dovolj, " se oglasi duh mojega ranjenega ega.

V mislih mu prisolim klofuto in spet potegnem cigareto, tokrat še bolj intenzivno.  Čakam, da me malce zaboli v prsih, da skozi bolečino začutim življenje v sebi. Da se prepričam, da še obstajam.

"Ja, vem, " dahnem v noč, ki je nocoj še prav posebej tiha. "A na podstrešju svoje glave ne želim več shranjevati stvari, ki sem jih prerasla," nadaljujem skoraj neslišno, kot bi se bala, da mi bodo stoli na vrtu očitali iskrenost.

"Ne misli si, da si boljša od mene. Potrebuješ me v svojem nahrbtniku. Jaz sem tvoja varnost, tvoje zavetje. Ne bodi neumna," se je zdaj nekje iz notranjosti mojih gostih misli spet oglasil ego. Moj nadležni zvesti sopotnik, ki je vedno skrbel, da sem s svojega snežno belega samoroga padla v zdrizasto mlako strahov.

"Rame me bolijo. In taka varnost me dolgočasi. Ne le, da me dolgočasi, hromi me. Želim leteti!"sem siknila v noč, se zazrla v nebo in se končno spet spomnila, da sem tukaj, da lovim utrinke. Veliki voz, mali voz, severnica, vsi so bili tam in me čakali.

"Naj nocoj pade ena zvezda, za vse meni podobne," sem poslala željo v vesolje in ... nič. Zgodilo se ni nič.
"Tipično," sem izdavila skozi stisnjene ustnice,  nervozno mečkala cigareto med prsti in histerično že tretjič potegnila zadušljivo vsebino vase.

"Ne bodi neučakana. Nad tabo je sicer nešteto zvezd, a na svetu je šest milijard ljudi. Nisi edina, ki nocoj čaka na utrinek. Ko bo prišel pravi čas, bo ena padla tudi zate," se je z rame spet oglasila vila. Pozabila sem že, da je z mano.

"Kdaj bo pravi trenutek? Čez minuto, dve, tri?" sem jo razdraženo napadla. Ne maram čakati. Na nič v življenju. Mudi se mi.

 "Ko bo prišel pravi čas," je mirno odgovorilo krilato bitje in me pobožalo za ušesi. Nisem mogla biti jezna nanjo. Vedela sem, da je imela prav. A jaz sem si tako zelo želela uloviti padle zvezde za vse tiste, ki so spali in zamujali jasno avgustovsko noč.

"Ni zame veš. Za druge je. Jaz je v bistvu ne potrebujem," sem bolj kot njo, prepričevala sebe.

"Zakaj ne? Zaslužiš si jo. Izpolnila ti bo željo," je tiho in malce zaskrbljeno odgovorila vila in si grizla ustnico.

“Pusti jo. Naj se navadi, da ne more biti vedno vse po njeno. Sploh pa je gledanje v nebo in polaganje odgovornosti za uresničitev želje na kup strmoglavljenega pepela in plinov res malce otročje,” se je s kremplji v ospredje prerinil moj ego in grobo frcnil vilo z moje rame.

Nemo sem spremljala dogajanje v sebi in strmela v temo. Nato sem zagledala puščico, ki je letela proti meni, napičila moj ego in ga sklatila na tla. Vse kar je ostalo za njim je bila senca mojih strahov, ki jo je nekaj sekund kasneje odpihnil poletni vetrič.

Kar naenkrat je nastala tišina in končno sem lahko slišala, kako mi kri teče po venah. Čutila sem, kako se moja pljuča polnijo z zrakom, vsakič znova, gor in dol, kot morje ob polni luni. Na moji levi sem slišala ježa, ki je lomastil po travi in iskal ostanke mačje hrane. Desno od mene je brnela kresnička in prvič se nisem trudila, da bi jo ujela. Sledila sem ji s pogledom in uživala v plesu njenih kril, ki so tako prefinjeno mešala avgustovski zrak.

Vse bo v redu. Vse je v redu. Četudi danes ne pade nobena zvezda, četudi padejo vse. Če se uresničijo vse želje, ali nobena. Vse je v redu. Tukaj sem. Živim. Diham. Čutim.

Vstala sem s stola in legla na travo. Natančno postrižena me je žgečkala po vratu in golih udih. Globoko sem vzdihnila in šepnila v nebo: “Razumem. Hvala.”

V tem trenutku so se z neba usuli utrinki, eden, dva, trije, deset, sto, tisoč, milijon in prepričana sem, da jih je bilo preden sem zaprla oči, v katerih so se zrcalile vse iskre mojega planeta, že vsaj tri milijarde. Več pa jih Zemlja tako ni potrebovala, saj je pol sveta uživalo v soncu in niso potrebovali zvezd, da jim osvetlijo pot. Do prihodnjega večera …