četrtek, 16. april 2015

Pravljica o tem, kako se je Michael Moore zaljubil v Slovenijo

To, da je Slovenija pravi evropski biser s svojimi naravnimi znamenitostmi, pravljičnimi mesteci in nasmejanimi ljudmi, čivkajo celo vrabci v Avstraliji, a tale zapis ne bo opeval lepot naše podalpske državice. Ne, to ni reklamni potopisni komentar, to dragi moji je zgodba o ljubezni med mogočnim človekom filmskega sveta in 'pozabljenim' koščkom Evrope, kjer ljudje še kuhajo domačo hrano, predsednik države ima prisrčno ribico s Twitter profilom,  šolstvo pa je v večini financirano iz javnega denarja.

Ob omembi imena Michael Moore nas večina takoj pomisli na odmevne dokumentarne filme kot so Fahrenheit 9/11, Sicko, Bovling za Columbine in Kapitalizem: Ljubezenska zgodba, ki jih je okroglolični 60-letnik posnel v zadnjih 13 letih. Režiser, scenarist in avtor je v svetu znan po tem, da ga ničesar in nikogar ni strah, nasprotno- roge kaže tematikam, ki se jim večina najraje izogne.  V svojih projektih je odkril tančice s problematik kot so nošenje orožja, navidezni ameriški boj proti terorizmu, izkoriščevalski kapitalizem in neučinkoviti zdravstveni sistem zato me je novica o tem, da se je med snemanjem svojega novega filma ustavil v Sloveniji nadvse navdušila! Upala sem namreč, da bo njegova prisotnost morda prestrašila katerega od naših vrlih politikov in tajkunov, ki se zadnjih deset let borijo z okostnjaki iz omare, ki je že davno pogorela … A seveda se to ni zgodilo. Izkazalo se je namreč, da je gospod Moore naravnost navdušen nad našo državico, slovensko hrano in celo našim predsednikom. Resno?

          Ljubezen na prvi pogled, ali bolje rečeno na prvi twitt zlate ribice. (foto: STA)

Super ribica s Twitter računom

»Všeč mi je, ker ima dober smisel za humor in super zlato ribico s Twitter računom,« je filmski ustvarjalec povedal o Borutu Pahorju. Seveda, sem si mislila, karkoli drugega pa dober predsednik itak ne potrebuje!
Kako bi bil šele navdušen, če bi spoznal naše poslance, njihove zveste pasje ljubljenčke, raznovrstne hobije kot so igranje na orglice, jadranje in čebelarstvo in obiskal njihove razkošne počitniške vile na obali. Ljubezen bi bila potem nedvomno še večja, moja zgodba pa še bolj osladna.

V Sloveniji shujšal skoraj 10 kilogramov

Žal je imel Moore na voljo le nekaj dni, preden je odletel naprej in v tem času mu je uspelo posneti nekaj izjav vznesenih študentov, ki so mu navdušeno pripovedovali o mednarodnih programih, brezplačnemu javnemu šolstvu in verjetno niso pozabili omeniti tudi študentskih bonov za prehrano.
"V ZDA študenti zaključijo izobraževanje z dolgom v višini 20.000, 30.000 ali celo 100.000 dolarjev," je potožil Moore in pohvalil, da je to v Sloveniji precej bolje urejeno. Seveda je. Študira res lahko vsak. A kaj ko jih potem tretjina z magisteriji in celo doktorati v žepu pristane na 'pokopališču sanj' bolj znanemu kot Zavod za zaposlovanje. Tega seveda simpatični Michael ni omenil, saj ga je zamotila okusna domača slovenska hrana, zaradi katere je menda v kratkem obisku shujšal skoraj deset kilogramov! Dragi Michael, 15 odstotkov Slovencev hujša iz meseca v mesec, ker si ne morejo privoščiti niti hrane za družino, kaj šele obiska restavracije. A to seveda ne paše v to ljubezensko zgodbo, ki je navdušila Slovence do te mere, da smo se v nekem trenutku skoraj začeli trepljati po ramah in si govoriti:«Madonca nam je fajn! Vse tako pošlihtano! Bo že res, če je stric iz Amerike tako povedal!«     
               
Slovenijo je prvič omenil že v filmu Sicko, v katerem se je dotaknil neučinkovitosti ameriškega zdravstvenega sistema.

Že več let se zanima za nas

Moorov obisk Slovenije sicer ni bil naključen, saj je 60-letnik Pahorju pojasnil, da se že več let zanima za nas in nas je nameraval obiskati že pred začetkom snemanja zadnjih dveh filmov. Že med snemanjem filma o ameriškem zdravstvenem sistemu, ga je namreč zanimal predvsem slovenski zdravstveni sistem: "Zanimalo me je, kako je tako majhen narod zmožen skrbeti za svoje prebivalce na način, ki je prijazen in pošten,« je prodal slovenskemu predsedniku, le ta pa ga ni vprašal, zakaj je potem v svojem dokumentarnem filmu Sicko Slovenijo omenil v rahlo kritičnem tonu. "ZDA so zdrknile na 37. mesto na svetu po kakovosti zdravstvene oskrbe, le z rahlo prednostjo pred Slovenijo," je bilo rečeno v filmu, tik pred tem, ko smo na posnetku zagledali nekaj sekundni prizor humoristične nadaljevanke Naša mala klinika. Korektno seveda. Tako kot nadaljnja Moorova izjava o novi simpatiji, ki nas je navduševala pretekli teden: »Kar sem videl v vašem predsedniku je to, kar sem videl pri Slovencih tekom tedna - vera, da smo vsi na istem. In kar nas mora pri tem vselej voditi, je misel na skupno dobro, ne pa, da le peščici uspe, medtem ko se morajo ostali boriti za preživetje.« Lepo. Res lepo, a kaj dragi Michael, ko tisti, ki vodijo Slovenijo v resnici ne mislijo tako. Znajo pa take in podobne 'cukre' izjemno fino prodati v času volitev in … ob imenitnih obiskih, kot je bil vaš!
Zgodba o eksotičnem narodu v navdih Američanom

Po kratkem, a sladkem obisku je Michael v četrtek zvečer odletel z Brnika neznano kam. V ZDA se bo vrnil z zgodbo o eksotičnem narodu, ki nima nafte, ali drugih virov, a državi še vedno uspe toliko narediti za svoje ljudi. Prepričan je, da je to nekaj, kar bi lahko bilo Američanom v navdih. In medtem ko to pišem sem pomirjena, saj je na novinarski konferenci Moore povedal tudi, da se mu zdi popolnoma običajno, da smo prebivalci kritični do našega sistema, saj živimo v njem. A sam kot zunanji opazovalec meni drugače. Lahko da sem preveč kritična in tik pred 'občutljivim tednom v mesecu' tudi bolj cinična kot navadno, a vsi, ki smo kdaj gledali njegove dokumentarne filme, vemo, da gospod še predobro spozna razmere v državah, ki jih vključuje v svoje filme. Iskreno povedano močno dvomim v to, da bi ga lahko Slovenci preslepili le s potico, kranjskimi klobasami in solidno nahranjenimi študenti. Veselim se dneva, ko bo jasno, kaj je glavna tematika njegovega novega fil

ma, v katerega je tako dobrovoljno vključil tudi Slovenijo. Do takrat pa bom skupaj z ostalimi sonarodnjaki uživala v tej novodobni ljubezenski zgodbi.

Upam da traja vsaj do smrti predsednikove super zlate ribice s Twitter računom!
                         
                            Dolgo naj živi Princeska I.!

Ni komentarjev:

Ying Yang

There was a rain on a sunny day, when they came across eachother. One quirky smile, one inviting look, about the rest they didn'...