Ta žlahtna slovenska štorija, ali dan ko je iz pepela vstal slovenski televizijski humor

Že pred leti sem nehala gledati slovenske televizijske nadaljevanke, saj se mi je (verjetno ne edini) zdelo, da ustvarjalci menijo, da smo Slovenci Telebajski. Malce omejeni, počasni in preprosti ljudje, ki se bodo smejali vsakemu štosu o Bosancih, neumnih blondinkah in vaškemu posebnežu. In potem sem pred nekaj tedni prvič naletela na novo slovensko nadaljevanko 'Ena žlahtna štorija'. Slednja vsebuje Bosanca, neumno blondinko in cel kup vaških posebnežev, a … naj me vrag- ob njej se krohotam na vsa usta! Mar to pomeni, da sem se tudi sama spremenila v 'Telebajska', ali na malih ekranih končno lahko gledamo nekaj, kar je zraslo na slovenskem zelniku in je preprosto 'pametno zabavno'?


                                   Berto s svojimi dekleti.

Družina z vsemi svojimi napakami

Začnimo s samo osnovno zgodbo, ki je sila aktualna. Vse se vrti okoli gospodarja Berta Špacapana (Janez Starina), simpatičnega Primorskega gospoda, ki ima v lasti več milijonov evrov vredno posestvo. Ko mu umre žena Tonka, rahlo ukazovalna Gorenjska gospa, se odloči, da bo domov povabil svoje štiri hčerke, ki zaradi spora z mamo, s staršema niso imele pristnih stikov in so z dežele pobegnile v mesto. Dekleta, najstarejša Anica (Vesna Pernarčič), drugorojena Eli (Ana Dolinar), tretje rojena Maja (Medea Novak) in najmlajša Zala (Ajda Smrekar) za nekaj časa mestne ulice zamenjajo za prostrano primorsko pokrajino. Iz ljubezni do očeta seveda. No … in še bolj zaradi želje, da bi prišle do njegovih milijonov. Berto je tipičen predstavnik patriarhalne družbe in v preteklosti je večkrat obžaloval, da mu življenje ni namenilo vsaj enega moškega potomca, a na srečo imajo vse njegove hčerke moške spremljevalce in eden od njih bi lahko bil potencialni novi gospodar posestva. In tako imamo družino, z vsemi svojimi napakami, strahovi, prednostmi  in slabostmi. Eno družino, ki vso svojo energijo usmerja v … dediščino, ki bi jim omogočila lagodno življenje!
V vojni, ljubezni in dedovanju je vse dovoljeno

Dedovanje je najverjetneje najljubši slovenski šport. Vsi ga igrajo/mo, a pošteni igralci so v tej igri precej redki. Cilj posvečuje sredstva, je nekoč davno tega dejal Niccolo Machiavelli in če vas zanima, kaj natanko je s tem mislil, potem se povabite na obisk k družini, ki med objokovanjem družinskega člana skrivoma že plete mrežo okoli zapuščine. Niti ne tako zabavna življenjska situacija, je na ekranu presenetljivo smešna tudi zaradi pisane druščine moških spremljevalcev hčera. Zviti Štajerec Smiljan (Matjaž Javšnik) je srečen z najstarejšo Anico, Bosanec Ibro (Ranko Babić) okoli prsta ovija Eli, hipijevski umetnik Žan (Stane Tomažin) ustvarja z Majo, šarmantni italijanski Slovenec Mario (Vojko Belšak) pa skrbi za manekensko kariero najmlajše Zale.


          Na koga vas spominja nesojeni oče, župnik Bonifacij?

Podobnost junakov z resničnim osebami je zgolj naključna

V nadaljevanki je tako na enem mestu zbrana Slovenija v malem in verjeli, ali ne, ustvarjalci niso pozabili tudi na župnika, ki po več kot dvajsetih letih izve, da je oče malce počasnega začasnega upravitelja posestva Avguština-Guštija. Vsaka podobnost s kardinalom Francom Rodetom je seveda naključna. Tako kot tudi morebitna podobnost likov z ljudmi iz vašega/našega življenja. In ravno zato so vsi tako živi in človeški. Brez pretiranega pačenja, izumetničenosti in prisiljenega truda okoli dialogov. Ob vsem tem lahko spregledam tudi dejstvo, da igralci občasno zdrsnejo iz primorskega dialekta in čudno zavijejo drugam, saj je pomembno kaj sporočajo in ne v katero narečje so to zapakirali.

Če sklenem:'Ena žlahtna štorija' družine Špacapan je  v resnici 'štorija' vsakega od nas. Le da se njihovi lažje smejimo, saj se ne dogaja nam.