When Words Just Don't Do

Sometimes it takes a while, before you can put an experience into words and catch the whole meaning of it. I pay my bills with putting words together but often I find it difficult using only that, to express my inner fascination about something that's above it all. For more than one year my keyboard blocked, whenever I tried to write about the summer of 2009. It was hot and sunny like most of the summers before, but yet it was so much different.

When thinking about, what exactly it was that took my breath away and kept me silent for all this time, I had to say –UNCONDITIONAL DEVOTION. When someone does something just to show the world one of the biggest and most hidden pearls, while investing all they have and not even knowing if they can put a bread on a table each month, that's what I call devotion. The name Jimmy Scott might not tell you much, but his music definatelly can. His soft, sometimes very feminine voice, wrapped around all the things he had to go through in his 84 years, will smoothly conquer your ears, gently caress your soul and slowly but firmly float directly to your heart. And stay there for as long as you will let it to …

To me, Los Angeles was always a city I loved visiting, but meeting Jimmy there, gave the city of angels a whole new dimension. The bling bling around some 'so-called stars' and 'wannabes' suddenly seemed even more grotesque … It's not how many trashy magazines you're in, what kind of car you drive and how many people scream your name while you're walking down Malibu beach… The only thing that really matters is, how many people you truly and honestly touch with what you do. For that, Jimmy Scott in my eyes is the biggest star of them all. And without my dear friend Ralf Kemper and his ambitious hard working team of youngsters, I would probably never even get a chance to set my eyes on his graceness … I thank you guys for giving me the chance to witness music history in making and I unconditionally believe, that through your Little Jimmy Scott Project, people will finally see Jimmy as many of us already do … As one of the greatest music artists of all time.

Dreaming a Little Dream

Včasih sem kar naprej.Sanjala namreč.Se podila med oblaki in lovila samoroge za njihove košate grive.Klatila sem zvezde z neba in jih zbirala v svoj zasanjani mošnjiček, ki je kmalu postal tako težek, da si ga nisem več mogla zavihteti čez ramo, temveč sem ga vlekla za sabo, kot utrujeni popotnik svojo malho.  Nekoč.

Zdaj malo manj sanjam in toliko več delam. Kar ni nujno slabo. A počasi so iz mojega mošnjička zletele vse sanje, samorogi so mi pobegnili na neznane nebeške zelenice, ostala je na pol prazna malha, v kateri so se zaredili molji. Pogrešam sanjarjenje.Pogrešam občutek, da je vse mogoče, da se lahko zavihtim na sam vrh svojih pričakovanj in zasijem na oltarju svojih otroških sanj.

Prestara sem, da bi verjela v pravljice, a premlada, da bi se prepustila melanholiji vsakdanjika. From now on, I'm back to being a dreamer. With a capital D ...

Love Hate Relationship

Vsi jih poznamo. Odnose, ki se jih otepamo, a obenem brez njih ne moremo živeti. Le redki najdejo izhod iz njihovega uničujočega primeža, mnogi pa se tako udomačijo v zavajajoči drami, da pozabijo, da si nekoč niso želeli tako živeti. Guilty as chagred. Potem, ko sem si v letu 2006 obljubila, da nikoli več ne bom žrtev Love - Hate odnosov, se jim zadnja leta, kot nalašč, ne morem izogniti.

Sovražim Medije. Sovražim, da sem njihov suženj, da narekujejo moj delovni vsakdan in mi, kot ostarela učiteljica, žugajo s svojim suhim prstom vsak mesec, ko gledam svoje bančne izpiske. Ljubim Medije. Ljubim njihove razsežnosti, možnosti izražanja ter močan vpliv, ki ga širijo skozi besedila, sliko in zvok. Sovražiim, ljubim, saj je vseeno. Sem del te kotaleče se kolobocije, brez katere si marsikdo dandanes ne zna več predstavljati vsakdana.

Včasih si želim, da bi bila dovolj močna, da bi pretrgala to navidezno vez, ki mi zadnjih pet let plačuje račune. Potem pa pride članek, ki mi dovoli, da poletim na krilih svoje ustvarjalnosti in vse je spet tako, kot mora biti. Popolno. V razmerju bi temu rekli "make up sex", v medijih pa "ego filler". Občutek pomembnosti, ko v uredništvo oddaš besedilo, ki ga bo čez nekaj dni bralo na tisoče ljudi, vsaj za nekaj ur prežene dvome in strah, da se v življenju predajaš banalnostim, kar naprej pišeš in razmišljaš le o življenju drugih in ob tem pozabljaš nase."Vedno sem hotela le pisati ..." bom rekla čez 10 let, ko bom tako kot večina aktivnih novinarjev, iskala izgovore, za hudičevo pogodbo, ki sem jo podpisala na dan, ko je bil objavljen moj prvi članek. Je še čas, da spremenim svet? Ali bolj pomembno, je še čas, da spremenim svoje življenje? Vedno bolj pogosto si namreč želim pisati zase. Ne za "kruha in iger" željne bralce ter ambiciozne urednike. I wanna tell my stories. I wanna share my thoughts and sit silently while watching them change the world... And then maybe I could love media truly madly deeply again ... 

Moment of Stuckness

Air in my brain, song in my head, butterflies in my stomach... Oh how I love those moments of stuckness, when I don't feel like being useful, when earning money is not the first thing on my mind and any kind of physical activity sounds like a torture. I feel lazy which I'm sure it's normal, when the scale is showing 40 degrees, when  clouds on a crystal clear sky, are not moving for an inch and even my hyperactive doggie is laying in the coldest corner of the house. Moment of stuckness is embracing my apatic day, pushing it towards a serious vegetation in harmony with stilness and the empty department of action. Stuckness. What an ugly word for this lovely day.

1+1 = 1

Are we not like two volumes of one book?

~ Marceline Desbordes-Valmore ~

Lobotomy Wanted

Ko sem bila majhna, me je iz tira spravilo, če se nisem smela pred spanjem pocrkljati v postelji svojih staršev. Ko sem malo zrasla, mi je dan pokvarila slaba ocena v šoli in prepoved sladkarij pred kosilom. Ko sem začela obiskovati srednjo šolo, sem se anemično spopadala s težavami pubertetnikov in bila prepričana, da huje ne more biti. Ob vstopu na fakulteto, mi je največ živcev požrl šolski sistem in njemu pripadajoče obveznosti, potem pa sem začela delati in živela srečno do konca svojih dni. I wish.

Delati. Naj razjasnim, da nikakor ni težava v delu. Več ga je, bolj sem vesela in večji je moj delovni zagon, pa čeprav podkrepljen s podočnjaki do kolen. Period. Delati z ljudmi.

Načeloma jih imam rada. Vse. Ugotavljam, da včasih še preveč. A tudi moja brezmejna brezpogojna ljubezen do sočloveka se konča, ko nekdo s svojimi frustracijami ovira moje delo. Moje sanje, moje cilje, veter v mojih krilih in še bi lahko poetično naštevala.Takrat se nasmeh na Shiinem značilno pozitivno nastrojenem obrazu, spremeni v veliko gubo sredi čela, ki izbočena opozarja, da se bo nekaj zgodilo. In ta 'nekaj' ni nič dobrega, da se razumemo.

Vse kar si želim je ... znotraj tega paranoično ogroženega koščka sveta, kjer povprečnost kraljuje na vrhu lestvice zaželenih lastnosti, opravljati moje delo neodvisno od kompleksov ljudi, ki  hočeš nočeš krojijo moj delovni vsakdan. Bi šlo? Ali smo res popolnoma brezupni in bomo s svojimi prirojenimi frustracijami dosegli, da se iz Slovenije  izselijo prav vsi kreativni biseri, ki doma niso mogli najti svoje školjke? In potem se bomo zopet spraševali, zakaj v domačem ustvarjalnem zalivu ni dovolj sadežev ... Ker so jih tuji ribiči bistveno bolj veseli!

Be careful what you dream of ...

... because it just might come true. Pazite kaj sanjate, saj se lahko uresniči. Lahko vas ujame nepripravljene, šibke in neodločne. Lahko vas potolče bolj kot neuspeh, vas dvigne nad vaša pričakovanja in vas pahne v svet, ki ga ne obvladujete. Pazite kaj sanjate, saj se vam lahko uresniči in ko se to zgodi, obstaja možnost, da ugotovite, da si tega sploh niste želeli. Ali še bolj verjetno, da se svojih sanj bojite... Be careful what you dream ... because it always eventualy comes true.

Painting by: Salvador Dali