The Beauty Of Simplicity

Sleepless in Ljubljana

Ja, saj ne more biti res. Pa je ... Po tem, ko sem zadnje dneve dobesedno živela v službi, spala le nekaj ur dnevno, živela od kav, sadja in čokolade, sem se danes ob 22.00 (for real I swear!!) spravila v posteljo z najboljšim namenom ... spati ...

Sleepless in Ljubljana. Očitno je to moja (občasna) usoda. Usoda kateri se, ko nastopi, ne upiram. Še dobro da imam svojo Toshibo, ki se tako lepo prilega mojemu naročju, ko zvita ležim na moji preveliki z rdečo odejo prekriti postelji. V zadnjih nekaj mesecih sva se navezali druga na drugo. Jaz in Toshiba seveda, ne jaz in moja postelja. Slednja brez težav preživi brez mene. A Toshiba ... Z njo je drugače. Nikamor ne grem brez nje in revica je preživela že marsikaj, a se me začuda še vedno drži kot klop. Ne moreva druga brez druge. Vedno bolj se mi zdi, da gre za nekakšno čudno simbiozo. Brez mene je ona le stroj, brez nje, moje besede največkrat obvisijo le v globini mojih mislih.

Zunaj spet dežuje. Idealno za ... spanje. Idealno tudi za kaj drugega, a o tem trenutno ne bom premišljevala, saj me od romantike v dvoje ločuje še 7 dni. Sedem dni! :-) Praktično nič! Zabliskalo se je. Štejem sekunde preden nastopi grom. 7. How ironic. Lahko bi vedela. Moje življenje se še vedno vrti okoli številk. Ko sem tam, okoli števila poljubov, ki jih bom ukradla, števila ujetih pogledov "izpod obrva", število valov, ki se bodo zlomili ob njenem telesu, števila vdihov preden se njeno telo zvije v plesu strasti in številu dni, ki me ločijo od odhoda. Ko sem tu štejem ure, ki jih preživim v službi, minute, ki jih zapravim ob nepotrebnih birokracijskih neumnostih, število koščkov čokolade, število kalorij ko se potim na kolesu, število terminov, ki jih bom oddelala v enem mesecu in nenazadnje število dni, ki me ločijo od Grčije. In jaz sem naivno mislila, da sem se po opravljeni maturi matematike rešila za vedno ... Ura je 00:37 ... Še 7 ur me loči od službe ... Včasih si želim, da ne bi znala šteti. Morda bi potem čas, ko bi bilo treba, hitreje mineval ...

Change

They say summer time is perfect for changes ... So I did it. I risked. I didn't think. I reacted. I embraced it. I ran towards it. I lived ... I cut it. I cut my hair. And I feel good. And my head feels so light and my neck feels so free. I am a new person. I breathe differently. I cut all the frustrations away... I'm ready for life, I'm ready for the world, I'm ready for today and I'm ready for tomorrow. Bring it on :-) Challenge me!

Dober tek!

Odkar sem prišla iz Grčije, so šle, poleg mojih spalnih, po vodi tudi moje prehranjevalne navade. Tako moje telo zadnja dva tedna funkcionira z malce več spanca, a zato toliko manj hrane. No, saj ne da bi mi kaj škodilo, če bi izgubila kakšen kilogram, a ko prvo ne-tekočo stvar zaužiješ šele okoli pol devete ure zvečer, med sprehodom od stanovanja do avta, v katerem te čakajo prijatelji, da te odpeljejo na zasluženi martini ...

Takrat tudi meni začne utripati rdeča lučka na želodcu ki pravi: Kar tako naprej pa si boš nakopala rano na želodcu v roku parih mesecev. Ne hvala. Jo imamo v družini in ni prav nič zabavna. Topli obroki, here I come!

Če

... bi bila zdaj na Kreti, bi sedela za "svojo" mizo v Ekkentronu pila Njen frappe, jo opazovala, kako mi tobak zvija v lično cigareto, medtem ko naju čez mizo ločuje le tabla backgammona s strateško postavljenimi žetoni, ki napovedujejo njeno zmago. Again :-)

Mize na terasi bi vsaj še dobro uro ostale prazne, zato bi si lahko nemoteno pošiljali poglede, play footsies under the table, si izmenjavali cigaretno umetnino izpod njenih prstov in delali načrte za naslednji dan.

Če bi bila na Kreti. Pa nisem. Sem v Ljubljani, kjer je danes nepopisno vroče. Malo prej sem se vrnila z bazena od koder nas je v dobro naše kože pregnala kratka nevihta. Po dobri uri sobnega kolesa sem zrela za banjo, nato me čaka služba. That's good. Služba = money. Money = plane ticket. Plane ticket = traveling. Traveling = Crete. Crete= Love :-) I'm fine. And in 16 days, I'll be perfect :-)

Sreča

Se skriva v majhnih stvareh. V vonju njene kože zvečer preden zaspiva, v načinu, kako njena dlan objema mojo, vso noč, kot bi se bala, da me zjutraj več ne bo ... V pesmi, ki mi jo vztrajno prepeva kljub temu, da ne razumem besedila, v iskricah v njenih očeh, ko mi počasi, besedo za besedo razkriva sporočilo svoje "podoknice"...

Sreča se ne skriva. Sreča nas išče. Mi smo tisti, ki se skrivamo.

Naplavljena

... nazaj na "slovensko obalo" vam sporočam, da vas imam vse neizmerno rada, a vseeno s krči v želodcu odštevam dneve do ponovnega odhoda.

Po uradnem dopustu sem si privoščila še kratek oddih od bloga. Guilty as charged. Roko na levo dojko niti nisem imela energije, da bi karkoli napisala. Moj navdih je ostal na Kreti, skupaj z iskrenim nasmehom in prepletenimi prsti ljubimk. C'est la vie. But I'm coming back slowly. I promise.