Xara - 4.del

...

Xara je opazila, da sem odplavala v svoj svet zato me je nežno dregnila med rebra, komaj dovolj, da sem se zdrznila. » Pridi Pia, dovoli da te povabim na kavo, ti pa mi medtem lahko razložiš, kaj pomeni tvoje imev,« je rekla otroško naivno. Kako lahko to bitje ve, o čem razmišljam? Kdo jo je poslal in kaj neki misli da je, da se pojavi kot privid in me uči o sebi. Vse to in še več mi je rojilo po glavi, a sem vseeno sprejela povabilo, v pričakovanju in radovednosti, kaj vse, bo Xara v meni, v naslednjih urah preživetih ob čakanju na let, še sprožila. Seveda sva obe leteli v Muenchen in vse skupaj je postalo izziv, kako daleč naju lahko usodnost enega trenutka pripelje.

Tako je bilo z nama. Od prvega srečanja dalje. Pritegnila me je, ker je bila tako drugačna, a mi hkrati tako podobna. Ali sem si morda le želela, da bi mi bila podobna. Oziroma, da bi bila jaz podobna njej. V njenih očeh sem prepoznala ljudi, ki sem se jih vedno izogibala, saj sem se bala, da bi se lahko preveč navezala nanje in se s skrbjo, kaj bo z mano ko bodo odšli, počasi a vztrajno ubijala. Usodni ljudje.

Moški, ki je v čakalnici sedel nasproti mene, nedvomno ni bil eden izmed njih. S kupom časopisja se je prilepil na klopco, si nagnusno lizal prste in nekaj iskal. Kaj? Trudila sem se, da bi ugotovila. Vse kar sem vedela je, da je vsake toliko iz šopa papirja iztrgal stran in jo položil na kup levo od sebe. Morda sem bila krivična, a zdelo se je, kot bi to počel izključno iz dolgčasa. Zaradi tega sem ga zasovražila preden sem sploh spregovorila besedico z njim. Nič novega. Od nekdaj sem rada sodila ljudi, ki jih sploh nisem poznala. To mi je dajalo občutek, da sem nad njimi. Da sem nedotakljiva in s tem varna. Pred čim? Pred tem, da me prizadenejo.

Ko sem jo prvič videla jokati, sem ji obljubila, da je nikoli ne bom prizadela. Sedela je na okenski polici, z dlanmi čez obraz in jokala. »Kaj je narobe pedi mou?« sem poizkušala izvleči iz nje. Bolelo me je, ko sem jo gledala jokati. Počutila sem se tako nemočno, hkrati pa se je v meni prebudil zaščitniški duh, močnejši od dejstva, da so me njene solze strašile. Joka zaradi mene? Z menoj ni srečna? Zakaj je nisem mogla obvarovati pred tem? Spreletaval me je srh, medtem ko sem jo objemala, ji brisala solze z vročih lic in ji poljubljala čelo. »Vse bo v redu agapi mou. Vse bo v redu…« Oklepala se me je, kot se otrok oklepa mame, ko prvič stoji na ledu in mu gležnji nekontrolirano bežijo zdaj levo zdaj desno. Prijela sem jo za dlan, se nežno dotaknila njene brade in jo prisilila, da me je pogledala v oči. Žalost, ki je vrela iz njenega pogleda, me je presunila do točke, ko mi je bilo vseeno, kaj ji rečem, da bi le prepodila temne lise z njenega obraza. Takrat sem ji obljubila. Da je nikoli ne bom prizadela. Kaj nas prisili v take obljube? Želja po potrditvi? Sla po tem, da bi zaščitili nekoga, ki ga imamo radi? Ali morda želja, da bi slišali podobno obljubo… Da bi se počutili varne v objemu ljubezni. Paradoks. Če smo kaj, smo v ljubezni le še bolj izpostavljeni, ranljivi, čustveni, krhki in navsezadnje … labilni.

Tako sem se počutila, ko sem sama sedela v čakalnici, gledala v tla in se pogovarjala sama s sabo. Labilno. Če bi v tistem trenutku na tleh opazila miniaturno smet, ki bi zmotila mojo spokojno razrvanost, bi povsem verjetno izbruhnila nad naključnim mimoidočim in se naglas zgražala nad nemarnostjo ljudi. V tistem se je mimo mene peljalo šest vozičkov. Na njih mladi ljudje, odvisni od dobre volje tistih, ki so jih potiskali po nevarno zloščenih letaliških tleh. Skoraj so se mi zasmilili. Pogledala sem jih v oči in se zavedla, da so me povozili predsodki. Njihovi pogledi namreč niso bili nič bolj nesrečni, kot pogled mladega dekleta, ki beži sama pred sabo. Nič bolj niso nesrečni kot … jaz. Streslo me je. Mravljinci so mi stekli vse od trtice, ob hrbtenici navzgor, skozi vrat in v levo stran glave. Niti za stotinko sekunde se niso obotavljali, preden so se topo zaleteli v samo srž mojih misli. Prvič sem si glasno, pa čeprav le v mislih, priznala, da sem nesrečna.