Siga Siga, Rakija in večna mavrica

Te besede v svoj mali Dnevnikov blok, zapisujem na vlaku med Solunom in Atenami, 29. decembra 2007 po tem, ko je za mano že vsaj dobrih 20 ur vožnje z različnimi vlaki skozi 4 različne države, od katerih je Grčija prva, v kateri se ne počutim, kot bi se izgubila v 30 let starem jugoslovanskem filmu. Opremljena z vsaj 15 kg prtljage preveč, neprespana, naveličana vohanja tujega znoja, a kljub temu z zasanjanim nasmeškom na obrazu, drsim po tirih, ki tiho pojejo o vseh vlakih, ki so jih božali pred tem …

Prtljaga za dober teden ali Mission Impossible 5 ...

No One Can take Away My Smile ...

Zraven mene sedi neznan ležeči moški predmet, katerega edini znak življenja je nenehno živčno prestavljanje na sedežu, sicer pa deluje precej decembrsko nerazpoložen. Na moji levi končno znan obraz, Jakob, okrašen s svežimi solzami zaradi ganljive filmske zgodbe, ki me spomni, zakaj sem se tega malega potovanja sploh lotila. Druženje z ljudmi, ki jih imam rada, izven običajnega okolja, ki me največkrat spravi v slabo voljo ter moje veliko navdušenje nad grškimi Bogovi/Boginjami, je bilo tisto, kar me je v mediteranski raj na Zemlji, peljalo sredi zime. Slednje ne maram. Absolutno je ne prenesem. Mraz, kratki dnevi, melanholija na obrazih ljudi. Ne hvala. Zato bi lahko bila, po Kaliforniji, Grčija naslednja destinacija, ki bi jo z veseljem uvrstila med svoje prioritetne geografske cilje. Prvi pogled nanjo, skozi okno vlaka na prvem postajališču za makedonsko-grško mejo, je bil nedvomno obetajoč. Sonce, prostrana polja z osamljenimi oljkami (olive, kot sem napisala že v enem izmed prejšnjih blogov : http://myownjezebel.blogspot.com/2007/10/skrivnostne-olive.html, obožujem!!!), v zraku pa nikjer vonja po snegu in temperaturah pod ničlo, ki so naju spremljale vse od Ljubljane. Me like!

Moi in moj "enakolasi" sopotnik v Beogradu, milo rečena zmrznjena na 10- stopinjah, med 5urnim čakanjem naslednjega vlaka

Precej otožno tihožitje sredi Makedonije

Pomirjujoče spokojna pokrajina severne Grčije

V prvih minutah objemanja z večernim soncem začinjene pokrajine, me je prevzela znana nostalgija. Orange County v februarju … Zavestno sem ustavila tok misli, ki bi me hitro lahko ponesel v slepo ulico, kjer sem preživela marsikatero noč preteklega leta. Ne Mojca. Tokrat ne. December 2007 ni pravi čas za Ameriko. Enostavno ni. Zakaj? Ker tako more biti...

Vlak je drvel proti Atenam, moje srce pa proti sladki bolečini, ki jo ponavadi nariše sveža zaljubljenost. Z grškim vetrom v laseh sem si skozi okno vlaka, ki je po prestopu makedonsko-grške meje (začuda) dobil krila, žvižgala Pio Poli ( o slednji »viži« in njenem avtorju, bom več napisala v enemu izmed prihodnjih blogov). Zdelo se mi je, da se vsem mudi. Meni, vlaku, drevesom ob poti, mimo vozečim se avtom, oblakom na nebu in ljudem, ki so izstopali in vstopali na postajah nanizanih vzdolž grške proge. Meni in mojemu naravno kodrastemu sopotniku, se je obetala noč v Atenah, mestu ob omembi katerega večina najprej pomisli na akropolo in ostale zgodovinske znamenitosti, s katerimi se prestolnica Peloponeškega polotoka ponaša. Nisva si jih ogledala. Tako značilno za naju, da tega skoraj nisem napisala… Čas preživet v Atenah je bil namreč rezerviran za obisk dveh »do veselih ljudi friendly« klubov, kjer sva hitro dobila vpogled v mavrično dogajanje Grčije, ki se je perverzno začelo že tisočletja nazaj, do danes pa se kaj bistveno ni spremenilo. Ljudje so morda postali le malce bolj previdni in svojega dionizovskega načina življenja ne obešajo na veliki zvon. Kar pa ne pomeni, da mali zvončki ne pojejo!

En'ga zame pa en'ga zate! Yamas!!

Ena izmed prvih stvari, ki jih je v Grčiji težko prezreti je, da se vse dela naglas. Pogovarja, poje, krega, kolne med vožnjo, doesn't matter … Pozabite na sobno jakost, naj se vas sliši! Medtem ko glasno prepevate refren svoje najljubše »domače« uspešnice pa nikakor niste pravi Grk, če zraven ne srkate nečesa, kar bi vsak spreten zdravnik brez premisleka uporabil tudi za razkuževanje ran. Alkohol is a must! Ne obremenjujte se s tem, kaj si bodo o vas mislili redki čudaki, ki ne pijejo, alkoholizem je neke vrste nacionalni šport, a ga Grki tako obvladajo, da z njim hitro okužijo tudi turiste. Moja izkušnja je taka, da se da vse preživeti, če po tretji rakiji med nazdravljanjem notri pomočiš le jezik, nato pa »štampelček« neopazno vrneš nazaj. Enako je s pitjem v klubih. Med srkanjem juice vodke svoje telo »izmučiš« na plesišču, občasne »vljudnostne yamas obrede s kratkimi a ubijalskimi pijačami«, pa prijazno prepustiš najboljšemu prijatelju. It worked for me! Thank you Jakob ;-)))

Intimni zaliv Rethymna

Po kratki a sladki Atenski izkušnji, smo center pregrehe prestavili na Kreto. Natančneje v Rethymno. Majhno, luškano obmorsko mestece, kjer sem poizkusila svoj prvi souvlaki ( tradicionalni grški fast food :-)), pojedla svojega prvega polža, se naučila še vsaj dvajset novih grških besed, ki niso nujno lepe in novo leto preživela ob tradicionalni kretski glasbi, ob kateri si ponavadi mladi Grki režejo žile, midva z Jakobom pa sva se hitro vživela in se strinjala, da je škoda, da se krožnike med množičnim plesom razbija le na predelu okoli Aten.

Um, I'm sorry mister snail, I'm gonna eat you ... Life is a bitch!

Snapshots of Greece- worth to remember:

- Strast, ki se v ljudeh sproži, ko se ob približevanju zore, nanje usujejo cvetni listi, natrgani s prsti naključnih ali vztrajno trmastih oboževalcev, vedno pride do živega. Tudi tistim, ki se načrtno izogibajo »pogubni romantiki«.
- Čim prej, ampak res čim prej, sprejmite dejstvo, da fraza »siga siga« (počasi, počasi), ni padla z neba, temveč dejansko najbolje opisuje grško mentaliteto. Lepo je, ko si človek vzame čas za stvari …
- Ne, pomeni ja. Dobesedno.
- Rakija pred enajsto uro dopoldne nikakor ne pomeni, da ste alkoholik. No way! Pomeni le, da ste dan prej premalo pili zato je pijača ostala in jo je treba čim prej uničiti.
- Pred četrto uro zjutraj se nikakor in nikoli ne gre spat. Get used to it or change destination.
- Frappe ni hladen sadni napitek, temveč prava močna grška kava postrežena z ledenimi kockami. Go figure!!
- Deset stopinj nad ničlo, je za Grka »ah in oh in konc in sploh« mrzlo :-)) ( Verjetno ni potrebno poudarjati, da sva se z Jakobom naokoli sprehajala v jesenskih jaknah…)

Lahko bi naštevala še in še, a kljub temu, da sem sicer subjektivno naklonjena besedam, le te tokrat ne morejo opisati vzdušja, energije in utripa prave Grčije. Poleti se vračam. Da ne bom edina čudaška bejba, ki se pozimi odloči za obisk praznega poletnega letovišča. Tell me something new!