Užiten Šopek

Peter pravi, da se bom v prihodnjih tednih nalizala :-) Vsi packi, ki ste misli popeljali v pohujšljive sfere takoj v kopalnico in glavo splaknit z Vanishem ( Zaupajte rožnati, pozabite na madeže), lizanje se namreč nanaša na številne lizike, ki objemajo vrtnice ... Včasih je lepo dobiti darilo za rojstni dan nekaj tednov kasneje, ko se vsa evforija poleže in ti ne preostane nič drugega kot uživati v podarjenemu. Hvala Lona ;-)

Happy People Fetish

Guilty as charged ... Včeraj zvečer sem ugotovila, da me prizor srečnih ljudi osreči do te mere, da zaradi prijetnega razburjenja še nekaj časa ne morem spati. Ja vem, pri meni to ni absolutno nič čudnega, a prisežem, včeraj sem bila res zaspana kot hudič in z vsem svojim biti pripravljena na to, da odspim spanje pravičnega.

Rada gledam srečne ljudi. Rada jih opazujem, preučujem njihove izraze, lovim kretnje, s katerimi nevede razkazujejo svojo srečo, jo delijo, častijo in v njej navsezadnje brez kančka slabe vesti, uživajo. I love that ... Zato sem se odločila, da bo na mojem blogu vedno prostor za slike ljudi, ki so srečni ... S tem mislim na iskren žarek sreče v očeh in ne zaigran, ponarejen nasmešek na božičnih družinskih fotografijah ... Happy people of all nations, genders and colors, come together and share the magic of happiness !!

p.s. Thank you Jakob for inspiration ... ;-))

Spite?

Vsak, ki je na mojem blogu poglobljeno preživel vsaj deset minut, ve da ponoči spim bore malo ali nič :-)) That's me. Sem notorični nočni ptič, ki ponoči preletava spletne širjave. Ker pa je ta blog namenjen tudi vam, bralcem in ne le mojemu nenasitnemu egu ;-)), me zanima, kakšne so vaše spalne navade. Kdo izmed vas bere moje zapise ponoči, še sveže, dišeče, z vonjem po razgretih čustvih, kdo pa se vanje potopi zjutraj, ko so že prijetno ohlajeni in ne več tako deviški ...

Na vaši levi, boste opazili majhen vprašalnik, anketo če želite in zelo bi vam bila hvaležna, če kliknete na enega izmed odgovorov in mi s tem pomagate sobo z razgledom na moje srce, narediti še bolj gostom prijazno ;-) Dobro je namreč vedeti, če skupaj s postom postrežem večerni martini z olivami ali toplo kavo in zdrav hranljiv zajtrk namazan z maslom in domačo marmelado ...

Iz Izkušenj Se Menda Učimo

Če je temu res tako, sem se v preteklem tednu naučila, da je nespametno zaupati neznancem v javnem klubu, da je skrajno neumno torbico pustiti ob plesišču, ne glede na to, kako domače se zdi okolje in da se stvari, ki so neizbežne, slej ko prej tudi zgodijo... Na kratko: Ukradli so mi star telefon, ki ni bil vreden nič, zato pa se mi srce trga ko pomislim na vse tiste številke ... Glede na to, da so mi vsi kar naprej govorili, da je čas, da mobilca počasi zamenjam, bi morala kaj podobnega pričakovati. Ne?

Anyway, moja nova igračka (na sliki zgoraj), je zaekrat še neuporabno nepriklopljena na omrežje, že zdaj pa je povsem očitno, da ima vsaj pol funkcij preveč. Se le meni zdi, ali res nisem tehnični tip?? No, lepa pa napravica nedvomno je :-)) gosh I really am such an esthetoholic ...

This Week's Perfection Him and Her

Bistveno premalokrat na svoj blog lepim lepe obraze. Sploh, če pomislim na dejstvo, da sem rubriko začela z namenom, da bo postala redna in tedenska. Zelo očitno, se težko držim celo lastnih dogovorov. Nice :-P "Put yourself together and get a grip man", bi starejši najstnik v poceni amerišli limonadi, svetoval mlajšemu kolegu, jaz pa bom tokrat uporabila navdih Vilija, mojega zvestega kočevskega sopotnika in nekoga, ki mu brez obotavljanja lahko rečem rojen estet. This week's perfection Him and Her after his choice ...

Tom Ford. Ne, dečko ni potomec znanega avtomobilskega proizvajalca in ne, niti ni v sorodu s šarmantnim igralcem Harrisonom Fordom, čeprav je res, da je nekoč sanjal o filmski karieri. Tom Ford je nekdanji oblikovalec pri Gucciju, modni guru, katerega usodo je zapečatila njegova mama, ko mu je pri 12-ih letih kupila prve Gucci čevlje. Kolikor je vplivno privlačen, je tudi, na veliko žalost lastnika današnjega navdiha, zelo zaseden, za svojega partnerja, ki je pred leti zbolel za rakom, pa se je bil pripravljen preseliti iz Amerike v Italijo, kjer so bili pogoji za njegovo zdravljenje boljši. Ain't he just perfect??

He could have all the pretty girls ... I said could ... because he actually doesn't want them ...

Ženski tabor tokrat po Vilijevem izboru zastopa dama punk generacije, ki še danes s svojo energijo in karizmo, z lahkoto pomete z marsikatero mlajšo kolegico. Ladies and Gentlemen, I give you one and only Vivian Westwood. Nekdanja partnerica enega izmed članov legendarnih Sex Pistols, je svoj navdih za kolekcije vedno iskala v svetu punka, provokacije in anarhije.

Dama se ne da in še kar buri duhove s svojo pojavo, odkritim preziranjem angleške kraljice Elizabete in dejstovom, da vztrajno odklanja kakršnekoli posege v njeno precej dotrajano zobovje. Vivian pač! Upornica do konca ...

p.s. Lepota nedvomno je zelo relativen pojem ...

Getaway Blues

Ugotovila sem, da se v Ljubljani bistveno bolje počutim, če vsak teden za kak dan pobegnem iz objema mestne mentalitete in se prepustim takim in drugačnim užitkom, ki jih prinaša oddaljenost od prometnih ulic in v meglo potopljenih kotlin.

Tokrat sva si popotno culo zopet zavezala skupaj z Jakobom ter se z njegovo belo puščico zapodila po "bohpomagi" cestah JV Slovenije, kjer se zgodi, da vam pot prekriža zmedeni noj ali pa le kak drug izgubljen dvonožec, ki beži pred takim in drugačnim prisilnim valjenjem "družbenih jajc". Črnomelj je bil najin cilj, rezultat le tega po enodnevem "zabušavanju" pa polna želodčka in majhna kriza identitete zaradi odsotnosti obema dragega interneta ... I must admit I could get used to playing my best friend's girlfriend ... Presenetljivo se vedno ujamem z mamami in babicami, tokrat z Romano ( katere ime kar naprej pozabljam, zaradi česa se počutim kot pohabljena ameba) in Olgico ( Ola po domače, ki me je spravila v smeh, ki bi me skoraj pokončal ... gospa namreč do lani ni spremljala svoje starosti, meaning: vmes je že pozabila koliko je stara, dokler je ni družinski prijatelj - vrstnik šokiral s številko, ki je ni niti najmanj pričakovala. Takoj ko je prišla domov, je še enkrat vse skupaj preračunala in se zgražala nad tem koliko let že hodi po zemlji naši :-)) ... Maybe I should reconsider opening a company: Rent A Girl ... I Fake, You Give Me Food :-)) ...

I like those little Getaways ... Razmišljam, kam bom pobegnila v tem tednu ...

And Then They Disappeared In The Sunset ...

lost on the road to someplace where no one would tell them what to do, what to think, how to act, who to love, when to laugh and when to cry ...

... they have never been there before, but they heard a place like that does exist so they were determined to find it before morning comes and hides the road to someplace where no one tells you, how you should live Your Life ...

Ugriz V Srečo

Ko bi le bilo tako preprosto ... Vstopiš v polno restavracijo, se vsedeš za mizo, na kateri so nekaj minut prej zamenjali prt in s tem odstranili kakršnekoli dokaze, da je pred vami tam sedel še kdo. V roke vzameš jedilni list, na hitro preletiš ponudbo in brez oklevanja naročiš jed pod oznako H1 - Pojedina srečna družina. Oznaka je praktična predvsem zato, ker se včasih zgodi, da natakarji ne govorijo tvojega jezika in hitro pride do nesporazuma. Z oznako H1 pa navadno ljudje nimajo težav. Kratka, enostavna in razločna ...

Ni tako enostavno ... Ponavadi je potreben veliko več kot en sam obisk, prijazen nasmešek, radodarna napitnina in pohvala kuharju. Ampak je vredno vsega truda in sama svojih glavnih sestavin jedi pod oznako H1, ne bi zamenjala za ničesar. Včasih se mi zdi, da nisem lačna, a ko temeljito pregledam jedilni list, se vsakič znova zavem, da mi jed H1 najbolj ustreza in vedno nasiti. "Natakar! En H1 prosim ... in kozarec Merlota... Ne, ne Mejota, MeRlota prosim ... Tako, saj ni tako težko, ne? ... Hvala! Dober tek!"

All Aboard

... Let's Sail Away then ... The Oceans Are Waiting For Us ...

All We Need Is Just A Little Patience??

Obupna sem, prav res. Vse hočem takoj. Zdaj. V tem trenutku. Ne jutri, ne čez pet minut, ne naslednji teden ali poleti. Ne. I want it nooooooooooooow! Občutek imam, da za nepotrpežljivostjo boleham že od ranega otroštva, ko sem prenehala z igranjem klaviatur, ker me inštruktor ni želel takoj učiti Mozarta, ko sem ples obesila na klin, ker se mi v roku dveh mesecev ni obetal noben nastop na Broadwayu in obupala nad matematiko, ker profesor v meni nikakor ni mogel najti dednih zasnov mojega prastrica, ki je o številkah celo pisal debele knjige. Doktorji počasi obupujejo nad mano, saj vsi njihovi ukrepi propadejo, kot redke na slovenskem zelniku zrasle ideje za zabavne televizijske oddaje. Sem pač medicinski fenomen, ali kakosežetemureče. Ha, I wish!! I'm not that special. V bistvu je ljudi, ki bolehajo za nepotrpežljivostjo ogromno. Povsod. Tako je še en moj poizkus, da bi bila nekaj posebnega, padel v vodo. In to plitko, kjer se z lahkoto udariš ob, tja zanalašč položeno, ostro kamenje. Menda tako mora biti, saj te modrice še nekaj časa potem opominjajo, da se v plitko vodo nikoli ne skače. Razen, če ste pripravljeni sprejeti posledice nepremišljenih skokov. Jaz sem s skakanjem za nekaj časa opravila, saj me brazgotine zadnjih ran zadanih med trdnim pristankom, še vedno malce skelijo. My new mission is ... finding a way how to be more patient ... I know I can do it! Right?

This Week's Perfection - Her and Him

Glede na to, da sem še vedno pod močnim vplivom Grčije, bosta tudi obraza tega tedna, ponosno nosila belo modro zastavo :-)

Ker je v navadi, da imajo dame prednost, bom začela s svetlolaso boginjo, ki sem jo opazila na lanskem Evrosongu, kjer je s pesmijo Everything osvojila moje srce. No, ne le s pesmijo, temveč predvsem s karizmo in prekrasno obleko, ki jo je posebej zanjo skreiral Jean- Pul Gaultier. Ladies and gentleman, I give you Anna Vissi. Gorgeous :-)

Moško vrsto tokrat zastopa Mihalis Hatzigiannis, pevec, ki je kljub mladosti trenutno eden najbolj cenjenih grških glasbenikov, zanimivo pa je, da je sicer rojen v Cipru in je v Grčijo prišel šele s 15 leti. Nanj sem naletela bolj kot ne naključno ( čeprav v naključja ne verjamem ;-)) njegove pesmi pa sem zelo hitro vzela za svoje. Na nek način me Mihalis spominja na Robbie Williamsa, kar je nedvomno za moje pojme velik kompliment. Moje najljubše pesmi izpod njegovega peresa? Pio Poly, Filoi kai Ethroi, Genesis, Mia Nihta Treli, Etsi se trelo ...

Love(r)

As bites of my lover

are fading away,

the smell of silky skin
is forever here to stay.

Signatures of lustful passion
the poems of our endless nights,
lost in eyes of pure attraction
following her blissful lights.

Love(r) I am sinking into you,
playing with our shadows, perfect sight of two ...

Siga Siga, Rakija in večna mavrica

Te besede v svoj mali Dnevnikov blok, zapisujem na vlaku med Solunom in Atenami, 29. decembra 2007 po tem, ko je za mano že vsaj dobrih 20 ur vožnje z različnimi vlaki skozi 4 različne države, od katerih je Grčija prva, v kateri se ne počutim, kot bi se izgubila v 30 let starem jugoslovanskem filmu. Opremljena z vsaj 15 kg prtljage preveč, neprespana, naveličana vohanja tujega znoja, a kljub temu z zasanjanim nasmeškom na obrazu, drsim po tirih, ki tiho pojejo o vseh vlakih, ki so jih božali pred tem …

Prtljaga za dober teden ali Mission Impossible 5 ...

No One Can take Away My Smile ...

Zraven mene sedi neznan ležeči moški predmet, katerega edini znak življenja je nenehno živčno prestavljanje na sedežu, sicer pa deluje precej decembrsko nerazpoložen. Na moji levi končno znan obraz, Jakob, okrašen s svežimi solzami zaradi ganljive filmske zgodbe, ki me spomni, zakaj sem se tega malega potovanja sploh lotila. Druženje z ljudmi, ki jih imam rada, izven običajnega okolja, ki me največkrat spravi v slabo voljo ter moje veliko navdušenje nad grškimi Bogovi/Boginjami, je bilo tisto, kar me je v mediteranski raj na Zemlji, peljalo sredi zime. Slednje ne maram. Absolutno je ne prenesem. Mraz, kratki dnevi, melanholija na obrazih ljudi. Ne hvala. Zato bi lahko bila, po Kaliforniji, Grčija naslednja destinacija, ki bi jo z veseljem uvrstila med svoje prioritetne geografske cilje. Prvi pogled nanjo, skozi okno vlaka na prvem postajališču za makedonsko-grško mejo, je bil nedvomno obetajoč. Sonce, prostrana polja z osamljenimi oljkami (olive, kot sem napisala že v enem izmed prejšnjih blogov : http://myownjezebel.blogspot.com/2007/10/skrivnostne-olive.html, obožujem!!!), v zraku pa nikjer vonja po snegu in temperaturah pod ničlo, ki so naju spremljale vse od Ljubljane. Me like!

Moi in moj "enakolasi" sopotnik v Beogradu, milo rečena zmrznjena na 10- stopinjah, med 5urnim čakanjem naslednjega vlaka

Precej otožno tihožitje sredi Makedonije

Pomirjujoče spokojna pokrajina severne Grčije

V prvih minutah objemanja z večernim soncem začinjene pokrajine, me je prevzela znana nostalgija. Orange County v februarju … Zavestno sem ustavila tok misli, ki bi me hitro lahko ponesel v slepo ulico, kjer sem preživela marsikatero noč preteklega leta. Ne Mojca. Tokrat ne. December 2007 ni pravi čas za Ameriko. Enostavno ni. Zakaj? Ker tako more biti...

Vlak je drvel proti Atenam, moje srce pa proti sladki bolečini, ki jo ponavadi nariše sveža zaljubljenost. Z grškim vetrom v laseh sem si skozi okno vlaka, ki je po prestopu makedonsko-grške meje (začuda) dobil krila, žvižgala Pio Poli ( o slednji »viži« in njenem avtorju, bom več napisala v enemu izmed prihodnjih blogov). Zdelo se mi je, da se vsem mudi. Meni, vlaku, drevesom ob poti, mimo vozečim se avtom, oblakom na nebu in ljudem, ki so izstopali in vstopali na postajah nanizanih vzdolž grške proge. Meni in mojemu naravno kodrastemu sopotniku, se je obetala noč v Atenah, mestu ob omembi katerega večina najprej pomisli na akropolo in ostale zgodovinske znamenitosti, s katerimi se prestolnica Peloponeškega polotoka ponaša. Nisva si jih ogledala. Tako značilno za naju, da tega skoraj nisem napisala… Čas preživet v Atenah je bil namreč rezerviran za obisk dveh »do veselih ljudi friendly« klubov, kjer sva hitro dobila vpogled v mavrično dogajanje Grčije, ki se je perverzno začelo že tisočletja nazaj, do danes pa se kaj bistveno ni spremenilo. Ljudje so morda postali le malce bolj previdni in svojega dionizovskega načina življenja ne obešajo na veliki zvon. Kar pa ne pomeni, da mali zvončki ne pojejo!

En'ga zame pa en'ga zate! Yamas!!

Ena izmed prvih stvari, ki jih je v Grčiji težko prezreti je, da se vse dela naglas. Pogovarja, poje, krega, kolne med vožnjo, doesn't matter … Pozabite na sobno jakost, naj se vas sliši! Medtem ko glasno prepevate refren svoje najljubše »domače« uspešnice pa nikakor niste pravi Grk, če zraven ne srkate nečesa, kar bi vsak spreten zdravnik brez premisleka uporabil tudi za razkuževanje ran. Alkohol is a must! Ne obremenjujte se s tem, kaj si bodo o vas mislili redki čudaki, ki ne pijejo, alkoholizem je neke vrste nacionalni šport, a ga Grki tako obvladajo, da z njim hitro okužijo tudi turiste. Moja izkušnja je taka, da se da vse preživeti, če po tretji rakiji med nazdravljanjem notri pomočiš le jezik, nato pa »štampelček« neopazno vrneš nazaj. Enako je s pitjem v klubih. Med srkanjem juice vodke svoje telo »izmučiš« na plesišču, občasne »vljudnostne yamas obrede s kratkimi a ubijalskimi pijačami«, pa prijazno prepustiš najboljšemu prijatelju. It worked for me! Thank you Jakob ;-)))

Intimni zaliv Rethymna

Po kratki a sladki Atenski izkušnji, smo center pregrehe prestavili na Kreto. Natančneje v Rethymno. Majhno, luškano obmorsko mestece, kjer sem poizkusila svoj prvi souvlaki ( tradicionalni grški fast food :-)), pojedla svojega prvega polža, se naučila še vsaj dvajset novih grških besed, ki niso nujno lepe in novo leto preživela ob tradicionalni kretski glasbi, ob kateri si ponavadi mladi Grki režejo žile, midva z Jakobom pa sva se hitro vživela in se strinjala, da je škoda, da se krožnike med množičnim plesom razbija le na predelu okoli Aten.

Um, I'm sorry mister snail, I'm gonna eat you ... Life is a bitch!

Snapshots of Greece- worth to remember:

- Strast, ki se v ljudeh sproži, ko se ob približevanju zore, nanje usujejo cvetni listi, natrgani s prsti naključnih ali vztrajno trmastih oboževalcev, vedno pride do živega. Tudi tistim, ki se načrtno izogibajo »pogubni romantiki«.
- Čim prej, ampak res čim prej, sprejmite dejstvo, da fraza »siga siga« (počasi, počasi), ni padla z neba, temveč dejansko najbolje opisuje grško mentaliteto. Lepo je, ko si človek vzame čas za stvari …
- Ne, pomeni ja. Dobesedno.
- Rakija pred enajsto uro dopoldne nikakor ne pomeni, da ste alkoholik. No way! Pomeni le, da ste dan prej premalo pili zato je pijača ostala in jo je treba čim prej uničiti.
- Pred četrto uro zjutraj se nikakor in nikoli ne gre spat. Get used to it or change destination.
- Frappe ni hladen sadni napitek, temveč prava močna grška kava postrežena z ledenimi kockami. Go figure!!
- Deset stopinj nad ničlo, je za Grka »ah in oh in konc in sploh« mrzlo :-)) ( Verjetno ni potrebno poudarjati, da sva se z Jakobom naokoli sprehajala v jesenskih jaknah…)

Lahko bi naštevala še in še, a kljub temu, da sem sicer subjektivno naklonjena besedam, le te tokrat ne morejo opisati vzdušja, energije in utripa prave Grčije. Poleti se vračam. Da ne bom edina čudaška bejba, ki se pozimi odloči za obisk praznega poletnega letovišča. Tell me something new!