New Dream Born

Včeraj ob 4.30 uri zjutraj so na svet po nekaj mesecih priprav, urah in urah preživetih na skupinskem "brainstormingu", ter tednih življenja v stilu "komaj čakam da bo", prijokale čisto prave Sanje ... Take okrogle, menda srce parajoče nežne in skoraj kičasto osebno izpovedne ...

Še en korak narejen. Now no one can stop me :-) ( They've told me that's what I should say :-))

8bd49d0671c21431f3592e583a58c6bd

As Random As It Gets

Sašo me je pred nekaj dnevi prosil, če lahko vsaj enkrat napišem blog, ki bi se začel nekako takole...

Danes sem vstala ob 9h zjutraj...

Končal pa ...

In potem sem na smrt utrujena padla v posteljo in v nekaj minutah zaspala...

Ne morem obljubiti, da bo tale post natanko takšen, obljubim pa, da se bom potrudila...

Danes sem vstala ob 9h zjutraj. V bistvu nisem vstala, sem pa se zbudila, saj me je budilka na mojem telefonu ( verjetno edina stvar, ki na obtolčenem retro ericssonu še dela kot bi bilo treba, kakšen damn coincident!) kruto prestavila iz sanj, ki so kolikor se spomnim, bile prej lepe kot grde. Kot vsakič, ko sem se primorana v beli dan spustiti "sredi noči", me je imelo, da bi se obrnila na svoji preveliki postelji za dva, čez glavo povlekla roza Miss Kitty odejo, ki jo vlačim s seboj kot triletnik medvedka brez glave, in zaspala nazaj. Pa nisem seveda. Ker sem odgovorna oseba. Ja itak, odgovorna my ass! Nikar mi ne nasedite. Pač vem, da je manj boleče če vstanem sama, kot da me do enajste ure dopoldne vsakih pet minut nadlegujejo iz uredništva in se sprašujejo na katerem strežniku so se za vraga moji članki izgubili tokrat. Anyway. Ob pol desetih zjutraj sem kot mesečnik, ki se pusti zapeljati luninim žarkom, sedela pred svojo Toshibo in tipkala. Dobesedno le tipkala. Ker se niti približno ne spomnim kaj točno je nastajalo pod mojimi prsti. Tuje novičke, kratek članek o promociji nove plošče še ene pevke na vedno bolj plodni slovenski sceni ter vtisi z včerajšnjega dobrodelnega koncerta, ki je obrodil tudi videospot, ki se na mojem blogu vrti danes. V dobri uri sem (bogsigavedi v kakšni obliki) članke toplo oblekla, jih poljubila na razgreta lica in jih poslala v mrzel center Ljubljane. Streslo me je, pomagala pa ni niti Miss Kitty, obešena čez moje rame. Ne maram zime, je bila zadnja stvar na katero sem pomislila, preden sem se skrila nazaj med rdeče rjuhe ...

Lahko bi vedela, da bi bilo bolje, če bi le ostala budna, se prisilila odpreti oči, pogledala skozi okno, skočila pod mrzel tuš ali si na radiu navila Van Halen. To me ponavadi zbudi. Tako pa sem si brezbrižno na torkov krožnik nadevala še eno zajemalko spanca. Pogretega, brez okusa, morda celo malce skisanega. Zbudila sem se tri ure kasneje, popolnoma prepotena zaradi sanj, ob katerih si ves dan nevede otipavam čeljust če le pomislim nanje. Izpadel mi je zob. In potem še eden in eden in ni minilo nekaj sekund, ko sem jih komaj sproti pobirala iz ust. Drugič sem tako torkov dan začela škrbasta. Super. Could it be any better?? (Nikar me ne sprašujte, kako v sanjski knjigi razložijo izpadanje zob, saj nisem pri volji, da bi vam povedala.)Tokrat sem običajno pot od postelje do računalnika, zamenjala za daljšo, do kopalnice. Preden sem uspela doseči vrata kopalnice, se je pred mano pojavil oči, me ustavil in vprašal s kom za vraga sem se borila v sanjah, saj sem menda izgledala kot zombi. Geez, thanks dad, you know how to cheer a girl up when she wakes up thinking she's loosing her teeth! Zamomljala sem z dlanjo čez usta in se zaklenila v kopalnico. Počasi sem se približevala ogledalu in s tresočo roko prižgala luč nad umivalnikom. Trenutek resnice. Saj ne more biti tako grozno, bom pač brez zob. Nosila bom več make up-a in šla večkrat k frizerju, pa ne bo nihče opazil, da mi manjka kakšen zob, ali dva, ali vsi ... Odmaknila sem dlan in nežno razprla usta ... Kaj je to belo, ki se sveti v odsevu? Zob? Glej no glej, ni edini! Zraven je še en ... in zraven tega še en ... in še en. Ok, I guess I haven't lost my teeth. That's good news. But I still looked like a zombie. That's bad news. Kljub relativno zgodnji uri za kopel, sem se hitro odločila, da me lahko pred izgubljenim dnevom reši le to. Vroča voda, nekaj mehurčkov in Sade.

Ker se turški kavi zaradi nekompatibilnosti slednje z bitjem mojega srca, zadnje mesece izogibam, sem tudi tokrat dan začela z jogurtom in "ptičjo hrano", medtem pa z modro brisačo na glavi (ekstra sexy, trust me :-P) chekirala zadnje novosti resničnostnega showa o katerem (menda zarai lastnih izkušenj s tovrstnimi projekti) pišem za slovenski tednik. Nič presenetljivega, nič šokantnega, vse preveč tipično slovensko. Urednik bo zopet bentil, jaz pa si počasi ne morem več izmišljevati pikantnih podrobnosti, ki bodo zadovoljile še tako zahtevne in v tej temi podkovane bralce. Nazadnje se vdam, zberem potrebno število znakov in tudi uradno končam z delom za danes. Tako sem vsaj upala. Seveda me je na meji med zgodnjim in poznim popoldnevom presenetilo kar nekaj klicev, ki so za sabo povlekli temu primerno količino dodatnega klamfanja po moji trpežni Toshibi. Med pisanjem, glasnim popevanjem ob Nelly Furtado in sprejemanjem bolj ali manj zaželenih klicev, mi je uspelo urediti tudi akreditacijo za prvi uradni sejem erotike v Celju, ki se ga "roko on my left boob", že prav posebej veselim. Nazadnje, ko sem se nečesa podobnega lani v Izoli udeležila z Marlenno, sem večer preživela v posebnem separeju skupaj z Vivian Scmidt, deklino ki jo je med občevanjem menda videla večina Evrope. No, dejstvo, da Vivian svojemu poklicu primerno "utrujena" zgleda tudi v živo, vseeno ni pokvarilo vtisa...

Klasično delovno popoldne v domači pisarni se je prevesilo v zgodnji večer, še vedno pa nisem prejela sms-a, zaradi katerega se ponavadi zjutraj zbudim z nasmehom na obrazu. Ne bom lagala, slednje je na mojem dnevu zarisalo neko osamljeno otožnost, ki se je proti osmi uri prevesila že v mejno žalost, ki jo je na srečo prekinil Jakob. No ja, on in vroča čokolada v bližnjem baru. Po tem, ko sva staro namizno svečko skrila pod kavo, dobila novo svečko, skupaj pojedla ne preveč svežo "grmado", ugotovila da se par na najini desni razhaja, par na levi pa vara svoja partnerja, sva se odločila tudi, da v prihodnje s seboj nosiva knjigo pritožb in pohval v katero lahko ljudje vpisujejo svoje pripombe na najino obnašanje. Zrela sva bila za vrnitev v "ljubo vas domačo" ...

Ura je skoraj dve zjutraj. Medtem ko pišem tale blog, končujem pogovor z Grčijo, že desetič berem sms, ki mi je navsezadnje le polepšal dan, in zraven srkam pomarančni čaj z okusom cimeta, Jakob sladko spi na mojem rdečem kavču. Trudim se, da bi moje tipkanje povzročalo čim manj hrupa, a se mi zdi, da bitje mojega srca preglasi vse. Noč je. Moj čas. Čas ljubimcev. Čas skrivnostnih tatov senc in izdajalskih luninih žarkov v katerih se vsi svetimo taki kot smo. Razgaljeni. Morda pa je vseeno bolje, da grem spat. Ker nocoj še nisem pripravljena razgaliti prav vsega ...

In potem sem na smrt utrujena padla v posteljo in zaspala ...

Ride Of A Lifetime

Danes se je dan zopet podpisal s smehljajem. Le ta se je tokrat razlezel celo dlje kot le do kotičkov mojih od mrazu načetih ustnic ... Razširil se je okoli glave, se srečal na vratu, se zavezal v kičasto pentljo in objel dražeče misli, ki so se rojevale v tisti tisočinki delujočih možganov pod mojim sviralasto kodrastimi lasmi.

Nekateri dnevi se nadaljujejo preden se utegnejo končati. So kot razposajen otrok, ki s celodnevno karto drvi od enega vlakca v zabaviščnem parku do drugega, brez da bi se imel vmes čas ustaviti na stojnici s sladkorno peno in želodcu dati priložnost, da se pritoži nad nenehnim spreminjanjem nadmorske višine. Gor in dol, brez obotavljanja, brez zasilnih izhodov, z vetrom v laseh, adrenalinom v pljučih in nogami v zraku. Tako se počutim jaz. I am on a ride of a lifetime ...

p.s. Nekaj sedežev na mojem rollercoasterju je še praznih ... Obljubim, da vam bom držala vrečko za bruhanje, če bo to potrebno ... Nobenega dvoma ni, da vožnja odtehta vso sladkorno peno, ki vas čaka na stojnicah ...

Guilty

Zadnje časa vas varam. Zavestno in večinoma brez obotavljanja. Občutki krivde navadno nastopijo le nekaj ur po "zločinskem dejanju" in trajajo vse dokler zadeve ne prespim oziroma sama sebe ne prepričam, da ne počnem nič pretirano napačnega. Čemu torej tale blog? Ker prostor tukaj sameva brez novih postov in to ni prav. Ni!

Danes sem tukaj, da to popravim. Oziroma vsaj začnem s pokoro, ki bo nedvomno trajala nekaj časa, preden mi bo blogerski svet odpustil mojo odsotnost in nezvestobo. Pred vami stojim in se posipam s pepelom svojih gorečih užitkov zato, da vam predstavim razlog in glavnega krivca, za moje lebdenje nad oblaki in zanemarjanje svojega blogerskega prostora pod cyber nebom. Don't judge me before you know me ... ;-)

There ... I'm guilty as charged ... Zadnje dneve preživljam v njegovi družbi, se smejim, jezim, grizem, vlečem za lase in se naprezam da bi zadovoljila svoja in pričakovanja drugih.

I think the time has come, to make my dreams come true. Sem sanjačka? Guilty. Sem nepoboljšljiva sanjačka? Guilty again. Live with it ... I have to do it too ;-))

Letting It Go ... Someday

Ko stojim na palubi ladje, ki od daleč zgleda precej večja in veliko bolj sveže pobarvana kot je v resnici, strmim v svetlo točko na obali in mi svež veter mrši lase, nehote pomislim, da tokrat morda zares odhajam. Morda danes res ne bom obrnila ladje nazaj proti pristanišču, kjer je moj privez že ves preraščen s sluzastimi algami, ampak bom pustila toku, da me odnese tja, kjer bi morala biti.

Pogrešala bom tisti moj košček morja v pristanu, od koder bi morala, če dobro pomislim, odpluti že pred dobrim letom. Pogrešala bom nočne komplimente naključnih sprehajalcev, školjke, ki so začele rasti na trupu moje barke in ga skupaj s soljo in valovi razjedale ter šum ujetega morja, ki me je napolnil z neko čudno spokojnostjo.

Prisilim se, da obrnem glavo stran od skeleče domače obale in pogled usmerim v neznano. Skozi napol priprte oči se mi zdi, da gledam v prazno ... Sladke solze, ki se začenjajo zbirati v kotičkih mojega odsotnega pogleda, tvorijo izdajalske kaplje, ki na mojih licih puščajo slano sled, preden zapustijo mojo zemeljsko lupino in postanejo eno z morjem. Ne morem. Ne morem gledati v prazno.

Telo se je prepustilo mehkemu ovoju melanholije, ki ni obetal nič dobrega, ko je z neba začel odmevati krik pelikana. Svoja kraljevska krila je razprl nad mojo lebdečo barko ter ji s tem za nekaj sekund zastrl sonce. Nisem ga želela pogledati. Vedela sem, da je priletel z obale. Vedela sem, da je prišel z namenom, da me prepriča, da se vrnem. Vedela sem, da sem prešibka, da bi se uprla njegovim očem in toplemu vabilu tja, kjer sem se nekoč počutila tako varno ...

Naglo sem si nataknila ošabna velika črna "Dior wannabe" očala in si okoli vratu zavila rdečo ruto, katere mehki konci so me v ritmu vetriča, ki se je zaletaval vanje, božali po obrazu. Po nekaj minutni moralni tekmi z veličastno ptico, sem podlegla vplivu zvonjenja, ki ga je bilo slišati z obale in pogledala proti pristanu. Precej daleč sem se že pustila odnesti. Pa še kar diham. Moja koža se še kar sveti in nastavlja zapeljivim sončnim žarkom in moji lasje se še vedno zapeljivo ovijajo okoli prstov, ki jih skušajo spraviti v red. I am Ok ...

Dovolj je bilo za danes. Čas je, da zaplujem nazaj v pristan. Vem, vrniti se moram, preden se na moje mesto postavi podobna barka, z oluščeno barvo in načetim kljunom. Ne bi še prenesla, če bi moje mesto na sluzastem privezu zasedel nekdo drug... Tudi pelikan je počasi obupaval in se vse bolj oddaljeval od mojega ponosnega plovila. Ujeti ga moram, preden se nazaj vrne brez mene. Dovolj je bilo za danes. Morda se bom jutri pustila odnesti še dlje ... Morda.

Ko besede niso dovolj?

Najprej se opravičujem, saj že slab teden nisem spravila skupaj popolnoma nič novega. Shame on me ... Že dolgo se mi ni zgodilo, da bi se vsedla za računalnik, odprla blog in obsedela. Ko sem šla z miško že petič skozi ekran, zamenjala vsaj pet različnih "tune hitting the walls lately" in se na pamet naučila skoraj vse novičke na 24ur.com, me je spreletelo, da v bistvu ne vem, o čem bi pisala. Da imam v glavi tako čudno praznino, ki pa ni bila moteča, amapak je v tistem trenutku zaokrožala nekakšno blaženo stanje v ritmu katerega se gibljem zadnje dneve. V moji glavi je bilo prostora natanko in izrecno samo, za nasmeh, ki ga nosim.

Preden me vprašate, kaj se me loteva, naj povem, da se mi zdi, da sem kljub zmedi in navzkrižnosti mojih trenutnih interesov na nek način srečna. In morda resnično (tudi sama sem presenečena nad tem), ne čutim potrebe, da bi o tem pisala. Nisem sebična in nikakor ne nameravam z vami deliti le trenutke, ki me frustrirajo :-), a ne vem kako in s kakšne strani, naj svojemu počutju pristopim tokrat. S ptičje, žabje perspektive? Izza hrbta? Kar direktno face to face? Odločila sem se, da danes s tem ne bom ukvarjala :-) But I'm ready to share my chocolate ... (BTW Marta hvala za delicious čokoladne jesenske listke, račun za fitnes, ki ga bom potrebovala za izgubo odvečnih zaužitih kalorij, ti pošljem po pošti ;-))

Relativno

Včasih se ura vleče kot smrkelj prehlajenega dvoletnika, teden raste počasi kot zelenje v puščavi, besede kar nočejo na papir in luna vztrajno zavzema isto hinavsko pozicijo sredi neba ...

Potem pa pridejo večeri, ki minejo preden si uspeš popraviti pramen las, ki ti pade na oči, preden utegneš do konca izreči S'agapo in preden se ti v očesu zaradi cigaretnega dima zasveti solza. Trenutki, ki ti v spomin s tinto narišejo nasmeh in trajajo tudi ko sprožilec na fotoaparatu popusti in se ljudje porazgubijo na vse strani.

Večkrat se mi zdi, da takih večerov več ne bo, pa vedno pridejo. Zakaj sem potem vsakič znova presenečena?

Danes je bilo bloga konec, preden sem uspela do konca napisati naslov ...

Flaša Za Vsako Divo

Prisežem, da niti najmanjšega namena nisem imela, da bi danes (ja, kdo bi verjel, še vedno je danes in ni še jutri :-)) nalimala še kakšen blog ... Potem pa čvekam s Petro ( njen skrajno kreativni blog najdete na http://absolutelynolady.blogspot.com/) in mi "baba" ( tole je mišljeno ljubkovalno seveda :-)), pošlje link do najlepše Vodke ever.

Najprej naj razčistimo, da nikakor nisem neka obsedena ljubiteljica alkohola. Pač sem in tja spijem kakšen martini, Sex on the beach ali deci rdečega (le v mirovne namene ;-)). Prav tako niti približno ne izgubim zavesti ob diamantih in drugih svetlečih se zadevah, ki nam jih tako radodarno podarja mati narava. Ampak Diva Vodka je lepa.

Priznam. Sem estet. V vseh pogledih. Za vse tiste, ki ne vedo, naj povem, da se tedensko udeležujem srečanj Anonimnih estetov, kjer še vedno v zadregi izrečem besede: Sem Shia in sem estetoholik. Pa ne okrog govorit ... Tele vodke verjetno ne bi niti spila, ampak bi flašo le položila na poličko in si na njej vsake toliko odpočila oči.

Madona sem plehka. Izgubljam besede o flaši alkohola, medtem ko se otroci v Burmi nimajo kje šolati. Brez skrbi, v te namene sem v City Parku (kamor redno zahajajo vsi Slovenci, ki "kvazi nimajo" denarja) z nasmehom na obrazu položila dve opeki v temelje simboličnega Unicefovega šolskega centra. Sicer pa, kot kaže moje trenutno premoženjsko stanje, si Diva Vodke še nekaj časa ne bom mogla privoščiti. Za vse tiste, ki prav tako kot jaz bolehajo za estetoholizmom, tukaj je link, kjer si lahko o dragocenih, z dragimi kamni okrašenih flaškah prebrete kaj več: http://divavodka.com/diva.php?showPage=. Morda pa boste nekateri celo segli malce globje v žep in flaško postavili na domačo polico ... (Khm, sem že omenila, da imam rojstni dan decembra? :-)) ...

My New Baby

I got myself a new baby. She's one day old, shiny clean and currently in the middle of feeding hours ... Name? Toshiba. Purpuse? Life saviour ...

From now on, wherever I go, she goes with me. Along with my work ... And my Blog of course :-)) This weekend open doors babyshower ... Everybody welcomed!

Butterflies

Could it be? You think? Nah ... Reeeeally? :-))

Angels

Kdorkoli že skrbi zame, tam zgoraj, spodaj ali nekje vmes ... Hvala za vse ljudi, ki mi jih po "navideznih naključjih" postaviš na pot ( ja, sorry, te kar tikam ... po vsem, kar sva skupaj doživela, se mi zdi prav ... )

I'm lucky. In včasih mora kdo s prstom pokazati name, da se tega zavem ...

Under The Same Sky

Zadnjih nekaj dni poizkušam svoje spalne navade spraviti v red. In ne glede na to, da lahko po urah "lepljenja" novih blogov, ugotovite, da le ti še vedno nastajajo v nočnih urah, se moje navade verjeli ali ne, izboljšujejo. Danes je namreč ura skoraj 3 zjutraj, a sem že skoraj dve uri odspala. Težko verjamete?

( Van Gogh, Starry Night)

V postelji sem bila malo pred eno. Mirna in prijetno utrujena. Nastavila sem si še budilko, nato se obrnila na drugo stran in se delala da spim. Uspevalo mi je tam nekje do pol tretje ure zjutraj, ko sem se prevalila na hrbet in odprla oči. Pogled je zajel celotno nebo pred mano ( odkar sem pred dvema dnevoma zaradi bioenergetsko bolj ugodne pozicije prestavila vzglavje, ga dejansko lahko vidim) ... Zvezde. Končno. Po treh dneh oblačno temnega neba, nebo danes osvetljujejo čisto prave zvezde ... Izgledajo, kot bi jih nekdo narisal na nebo prav zame. V trenutku mi več ni bilo žal, da sem se zbudila ...

Ker sem oseba, ki ne verjame v naključja, sem takoj pomislila nanjo. "Look at the stars, when you can't sleep at night. You should know I'm looking at them too. So far away, but yet so close we are ... " Včasih se počutimo, kot da nas od nekoga oddaljujejo svetlobna leta. A vendar živimo pod istim nebom ... Četudi danes do jutra ne zaspim nazaj, vem da se bom zbudila spočita. Starry sky does magic ... Starry sky brings luck. And suddenly I know, that everything is gonna be ok ...

p.s. Vsi, ki ponoči spite in zvezd nocoj niste opazili ... Nekaj mi pravi, da bodo nebo osvetljevale tudi jutri :-)) ...