sobota, 15. september 2007

Train She Missed


Young woman on a platform,
Staring into endless nowhere,
People standing still around her,
their shadows flaring in the air.

Then one man moves,
The other follow,
Forgotten mass of souls
Driven by sorrow.

She's still standing,
Empty, sad and pale,
she tries to move,
But lost tears prevail.

She wants to cry, but her brown eyes are dry,
she wants to scream, but all that comes out of her mouth is a sigh

All those nigths, those soft lips she kissed …
Now she's wishing for a train … she missed

3 komentarji:

Krtek pravi ...

Zamujene priložnosti. Le koliko jih je v našem življenju? Nekaj, veliko mnogo?

Ne vem in tudi ne želim vedeti. Vendar pa vem, da je vsaka zamujena priložnost v ljubezni zelo boleča. Ker ne vem, kaj bi mi prinesla, ker ne vem ali sem zgrešili tisto osebo, ki bi v meni prebudila tisto najlepše. Je tako kot vlak, ki ga zamudiš. In potem žaluješ za doživetji vožnje, za ljudmi, ki bi jih spoznal, za pokrajino, ki bi jo videl.

Življenje gre dalje. Na peron pripelje nov vlak, ki ima drugo smer. In tako tudi v življenje vstopi nov človek, nova priložnost, da spoznavaš, se učiš in ljubiš.

A trpiš lahko, če ne sprejmeš nove priložnosti, če ne vstopiš na vlak, ki pripelje na peron, če se ne upaš raziskovati nove smeri.

Marta L. pravi ...

Mojca, zelo fino te je bilo spoznati danes!!! Se vidiva/zmeniva ob priliki! :)

p.s. ful te je veselje brati!

Shia JeZeBel pravi ...

Ditto ;-)

Oddajas hud energy, tko da kofe in the near future cim bo sansa!!

p.s. Me veseli, da kdo bere moje "nocne izlive nespecnosti" :-) tako da jih ne klamfam glih samo za svojo malenkost, hehe .. Kaj si mislim o tvojih slikah pa itak ze ves, ampak nej povem se enkrat ker komplimentov nikol ne more bit prevec. YOur pictures rock! :-))

Utop.i.ja.

UTOP.I.JA. Kako lahko je pohoditi nekoga, Ki na kolenih razgalja okostnjak svoje duše. Kako lahko je stopiti na hrbet besed, ki  b...