sreda, 15. avgust 2007

Menda je prvič nekaj posebnega ...


Tako pravijo tisti, ki menda vedo o čem govorijo.

Jaz pa še kar čakam. Pod mojimi urejenimi nohti namreč pravkar nastaja prvi blog in kljub pričakovanju, ki ga je pospremilo ščemenje v trebuhu, se razen besed na ekranu okoli mene trenutno ne dogaja nič omembe vrednega.

Navsezadnje vsak normalen človek verjetno ob tej uri že spi. Normalen. Normalno. Normalna. Tej besedi se bom v prihodnje izogibala. Zakaj? Preprosto zato, ker mi je tuja in me straši. Po pravici povedano, me za t.i. normalne malce skrbi. Skrbi me, da nikoli niso okusili čara in sladkobe absurdno bizarnih dogodkov in dejanj, po katerih še nekaj časa po svetu hodiš s pomenljivim nasmeškom na obrazu. Normalno= strašljivo. Pika.


Ponavadi nad "prvimi" stvarmi nisem ravno navdušena. Prvi dan šole, prvi izgubljeni mlečni zob, prva menstruacija vse to je po mojem mnenju precenjeno. Vsaki prvi stvari namreč slej ko prej sledi tudi druga in tretja in največkrat tudi četrta. Enako je z blogom. Pravijo.


Napišeš prvega, ga nekaj časa kot novorojenčka občuduješ in neguješ, dokler se "dete" ne začne krepko dreti in zahtevati več.


Če je temu tako, sem ravnokar postala ponosna mati svojega prvega "blog otročička", ki pa ga ne mislim dolgo pestovati, saj sem trenutno v, ginekološko rečeno plodnem obdobju, v meni pa čaka kar nekaj zarodkov, ki kričijo po tem, da bi čimprej ugledali luč sveta. So Let It Be ...


Menda je Prvič nekaj posebnega ... Menda. Dobrodošli v Mojem svetu. Naspite se, kajti pred nami je dolg dan ...



p.s. Načrti Včeraj so bolj ali manj izpolnjeni in pospravljeni na varno pod "povštre", sanje Jutri pa burijo tiste najbolj vztrajne, ki se še kar ne morejo posloviti od Danes.

3 komentarji:

Krtek pravi ...

Začeti pisati blog je lepo. Ščemi v trebuhu, adrenalin šprica... Ampak potem pa minevajo dnevi in dnevi, pišejo se zapisi in človek se začne spraševati čemu neki piše? In tisti, ki ne najdejo pravega odgovora na to vprašanje, nehajo pisati, In takih je na tisoče.

Upam, da ti bo uspelo najti pravi odgovor.

Shia JeZeBel pravi ...

Pišem zato, da mi je lažje. To je moja terapija...

Včasih je dnevna "doza" večja, spet drugič manjša... Obožujem občutek, ko se misli prelijejo na papir .. S tem postanejo bolj oprijemljive in ko jih enkrat v obliki besed spravim iz sebe, lahko pod njimi lažje potegnem črto in grem naprej...

:-)

Krtek pravi ...

Aha.. res je. Zato pa pravim, da je pisanje uresničevanje domišljije. Poleg tega pa menim, da je lažje in bolj ustvarjalno in bolj trezno o neki stvari razmišljati, če jo spravimo na papir.

Utop.i.ja.

UTOP.I.JA. Kako lahko je pohoditi nekoga, Ki na kolenih razgalja okostnjak svoje duše. Kako lahko je stopiti na hrbet besed, ki  b...