četrtek, 2. april 2009

Carpe F*** Diem

Ne vem zakaj zadnje čase okoli mene ljudje umirajo po tekočem traku. Vsakič znova me ob tem strese grobo hladen srh in vprašam se, kako blizu mi bo smrt prišla naslednjič. Ne bojim se je, bojim se le tega, da mi ne bo uspelo izživeti vsega, kar si želim. Tega me je strah. Priznam. Morda se Matilda sprehaja okoli mene, da bi mi odprla oči in potrdila to, kar vem globoko v sebi. Da vse preveč dni spustim mimo sebe brez da bi se nanje podpisala z nasmehom in iskreno zadovoljnim odsevom v očeh. Nisem si všeč, kadar brezglavo letam naokoli kot kokoš, ki je ravnokar odkrila, da jo je gospodar namenil za glavno jed družine, ki jo je prej nekaj mesecev pridno pitala. Mir. Notranji mir. Tega si želim. Wish it would be as easy as it sounds. Untill then I'm screaming from the top of my lungs: Carpe F*** Diem!

četrtek, 26. marec 2009

Lost

... just a little. But enough to feel that scary emptiness inside of me. Emptiness caused by fear,crucial decisions and thoughtless moves ... Can we ever avoid hurting someone we really care about? Is there any way we can protect them from the crazy ways life works sometimes? Or is the rapid dance with world's forces the only way to get through everyday ... Sometimes we just need a hug. Or two. And someone to tell us, that everything will be ok. It always is, eventually...

torek, 24. marec 2009

Ne morem ...


... sedeti pri miru.

Ne morem poslušati svojega dihanja. Ne prenesem pogleda na nebo.
Ne morem sedeti pri miru ...

Ne morem se spoprijateljiti z rutino. Nočem postati kot Oni. Ne prenesem spominov ...

Ne morem sedeti pri miru.

Ne morem zapreti oči. Nočem vedeti vsega. Ne prenesem razdalje med ljudmi ...

Ne morem sedeti pri miru.

Grem.

~ Istanbul Paradise 2009 ~

Utop.i.ja.

UTOP.I.JA. Kako lahko je pohoditi nekoga, Ki na kolenih razgalja okostnjak svoje duše. Kako lahko je stopiti na hrbet besed, ki  b...