Ironija

Smešno je, kako se odločitve, nad katerimi smo oklevali dokler nam voda ni le tekla temveč drla v grlo, na koncu izkažejo za prave. Smešno je, kako se solze, ki so zaznamovale marsikatero noč, spremenijo v pokvarjen martini, v katerem plavajo gnile olive. Smešno je, kako se dogodki, na katerih smo gradili gradove v oblakih, izkažejo za lep spomin in nič več kot to. Smešno je, kako določena pesem v nas zbudi hrepenenje, ki nas za stotinko sekunde zbode v samo srž nečesa kar smo nekoč imenovali usoda. Smešno je, kako se ta ista melodija nato spremeni v popačen zvok nečesa, kar danes imenujemo preteklost. Smešno je, da danes o tem pišem, z nasmehom na obrazu. Smešno je, da zaupam, da se bo v življenju vedno vse tako končalo, kot se mora ... Smešno. A tako pač je. Rada sem smešna. Rada sem smešno srečna ...

Kamen in čopič

"Na svetu obstajata dve vrsti ljudi. Kamni in slikarji. Slednji vihtijo svoje čopiče v upanju, da bodo naleteli na primeren kamen, ki bo vpil njihove barve in umetninam dal poseben čar. Kamni pa ležijo ob poti in upajo, da jih bo našel slikar, jih vzel v roke, jih očistil ter poslikal. Drug brez drugega ne morejo. Slikar namreč ni slikar, dokler ne poslika kamna in iz preproste igra narave naredi umetnino. Kamen pa je vedno le kamen, dokler se nekdo z njim ne začne ukvarjati, se igrati, po njem slikati ... Jaz sem tvoj kamen in brez tvojih poslikav, bi še danes ležala ob poti in bila le kamen. Ti pa si mi vdihnila življenje ..."

Ko ti nekdo tako razloži, zakaj smo si ljudje v določenih trenutkih različni, vse drugo zbledi .. vse kar je pomembno je le moj čopič, njeno slikarsko platno in najina skupna umetnina. Gia Panta.

Abstinenca, oddih, ignoranca ali po domače blogerska suša?

Danes smo 2. aprila in če bi bil Danes Včeraj, bi vas poizkušala prepričati, da so mi pred tremi tedni ukradli računalnik, zato enostavno nisem mogla na stene "sobe s pogledom na moje srce", nalepiti nič novega. Ker predvidevam, da so moji bralci stari vsaj 6 let in presegajo inteligenčno stopnjo rastline (Iris Mulej se opravičujem, če slučajno bere tole:-)) se ne bom trudila z izgovori.

Res je. Nisem pisala. Zakaj? Morda zato, ker sem za "ljubi kruhek", kot pravi Krtek, pisala preveč. Morda zato, ker sem v marcu sprejela še eno službo, ki je tudi terjala določen kos moje privatne ustvarjalne sfere. Morda zato, ker sem vsak atom svoje kreativnosti zadnje tedne razdajala le Njej, ki mi dovoli da slikam po njenih stenah in ustvarjam kičast portret, na katerega bi bila moja muza Ljubezen, ponosna. Vse to in nič od tega...

Ničkolikokrat sem se vračala na blog, brala stare zgodbe in skoraj začela pisati , a je vedno ostalo le pri dobri nameri. Enostavno ni bil pravi čas. Če sem se česa v zadnjih dveh letih naučila, je to, da se stvari ne splača prehitevati. Dobre se vedno zgodijo ob zanje najbolj ugodnem času. Danes je popoln dan za nov blog. Vsem bralcem, ki še vztrajajo z mojo muhasto malenkostjo: Pogrešala sem vas in občutek imam, da bom tokrat ostala dlje. Vesel 2. april! :-)

Danes

Pridejo dnevi, ko ti ne preostane drugega, kot da si natakneš rdeč nos in greš v svet prepričan, da se ti ne more zgoditi prav nič, kar bi preprečilo tvoje načrte in pričakovanja. Dan, ko se šališ na račun stvari, ki te skrbijo, dan ko se nasmehneš ljudem, čeprav te gledajo izpod obrvi. Danes je bil tak dan.

Jutri? Odločila sem se, da je še daleč. Preden bom zaspala, bom rdeč nos odložila na omarico poleg postelje in kdo ve, če me jutri rdeča pena ne bo preveč dražila, si jo morda spet nataknem. Morda... Vsak Jutri pač ne more biti Danes.

Nazaj v mojem vesolju

Nisem dolgo zdržala. Manj kot leto, več kot 6 mesecev. Pravijo, da ko se enkrat izgubiš v vesolju, ni poti nazaj. I think they're right. Danes, ko so razlogi za začasni odhod s pete najbolj obiskane strani na svetu, izgubljeni v univerzumu vključno z vsemi več desettisočimi ogledi mojega prvega glasbenega profila, si bom drznila biti narcisoidna in bom vse povabila na www.myspace.com/shiajezebelmusic. Na strani najdete vse moje "otročičke" ... Feel free to babysit them every once in a while ...

This Week's Perfection - Her

Umetnike, kot je ona, je težko razumeti, dokler jih ne vidimo v okolju, ki jim je blizu, prostoru kjer zaživijo s polnimi pljuči in nam brez predsodkov razkrijejo svoje najgloblje misli. Videti jih moramo na odru. Josipa Lisac je tam nedvomno nepremagljiva.

Tisti, ki so jo v živo poslušali večkrat, pravijo, da je vsakič drugačna, vedno posebna. Njene ekstravagantne toalete in prepoznavna frizura, skupaj z njenim na trenutke dah jemajočim globokim glasom in temačno obarvanimi besedili, ustvarijo izkušnjo, ki traja še bistveno dlje kot soj žarometov v koncertni dvorani. Glasbenica, ki so ji učiteljice že v osnovni šoli svetovale, naj poje tišje, da se bo v zboru slišalo še koga, je na koncertu v Cvetličarni potožila, da ji zadnje čase mediji nikakor ne dajo miru in da se boji, da si bo morala v kratkem najeti predstavnika za tisk, ki se bo z novinarji ukvarjal namesto nje. »Postavljajo mi vsa mogoča vprašanja. Zmagovalno je bilo tisto, ali sem res tako »materialna« (op. Josipina verzija besede materialistična), kot pravijo. Novinarko sem začudeno pogledala in ji rekla, da cele dneve sedim doma, sama in gledam skozi okno, da bi opazila, če zunaj prihaja do kakšnih sprememb. Prav imate, to res stane …«

Josipa je ves čas koncerta, z nami komunicirala v polomljeni Slovenščini, a ji tega ni zameril prav nihče. Le kdo bi lahko ostal slabe volje ob uspešnicah kot so Boginja, Hoču samo tebe in Magla, pesmih ki jih je v najgloblji povezanosti ustvarjala skupaj z ljubeznijo svojega življenja, pokojnim skladateljem Karlom Metikošem? Njegova nenadna smrt leta 1991 je Josipo za nekaj časa popolnoma ohromila, zdaj pa večinoma nastopa njemu, njegovi glasbi in njuni ljubezni v čast. »Ljubezen je skrivnostna. Ne moremo je definirati. Lahko jo le občutimo in se ji prepustimo …« pravi glasbenica, ki je letos verjeli ali ne, dopolnila 58 let. Respect Josipa...

This Week's Perfection - Him

Kar nekaj časa sem tuhtala, koga naj za vraga še predstavim v tej rubriki in prišla do zaključka, da sem izbirčna. Morda celo preveč. Tako pravijo drugi. Jaz se s tem pač ne obremenjujem, taka sem. Vedno sem bila. Ponavadi mi niso všeč stvari, zaradi katerih "zavest izgublja " večina. Podobno je z ljudmi. Bolj kot njihov videz, me prepriča energija, ki jo oddajajo. Karizma, ki jo izžarevajo. Rubrika je kar nekaj časa počivala, zdaj pa se vrača z njim. Le za vas, Alberto Yoel Garcia.

O njem vem bore malo oziroma skoraj nič a me "roko na levo dojko" podrobnosti iz njegovega osebnega življenja, številka noge, najljubša barva in zakonski stan tudi ne zanimajo. Prevzel me je kot Ruy v kubanskem filmu Habana Blues. Tipičen sanjač, glasbenik z dušo in telesom, skrajno sebičen v iskanju svoje sreče, poln neustavljivega prvinskega nagona in z očmi, ki te osvojijo preden ti uspe pred nosom pomahati s svojimi trepalnicami. Ok, je lep. Nedvomno. Ampak ni le to. Oglejte si film. Ima šarm. Ima dušo. Ima temperament. Ima veliiiiiiiiiiko dobre glasbe. Ko zdaj tole berem za sabo (kar sicer res nikoli ne počenjam ;-)), mi je vse bolj jasno, da je Alberto Yoel v tem kotičku "tedenskih perfekcij" predvsem zaradi vtisa, ki ga pusti celoten film. Vreden ogleda. Absolutno.