iUniverse*

Lollobrigida so kot dober seks

Pred kratkim sem za Hopla naredila intervju z enimi in edinimi Lollobrigida. Nedvomno si zaslužijo objavo na mojem blogu. Zakaj? Ker si upajo biti to kar so in predvsem, ker jih druži nekaj, na kar je večina glasbenikov že pozabila - zabava. Zato bleščice na obraz in gremoooo ...

Manekenke, ki pojejo in igrajo na inštrumente

Skupina s smešnim imenom je pred časom kot strela z jasnega zadela tudi Slovenijo. Bend, katerega idejna vodja pevka Ida je tudi prepoznavni hrvaški televizijski obraz, poleg nje sestavljajo še spremljevalna vokalistka Petra, kitarist legendarnih Pips, Chips& Videoclips Šinec, ter trije slovenski glasbeniki Kleemar, David in Jernej. Slednji nam je skupaj s simpatično pevko izdal, kaj se skriva za njihovim opaznim scenskim nastopom, kako znotraj skupine gladijo slovensko-hrvaške odnose ter kje hranijo nagrado MTV Adrie, ki so jo v hudi konkurenci osvojili v začetku novembra.

Opisujejo vas, kot enega najbolj 'bleščičastih’ bendov na območju bivše juge. Kako komentirate to?

Ida: Mislimo, da sta tako Ceca kot Lepa Brena precej bolj ‘bleščičaste’ kot mi, zato sta obe moji vzornici. (smeh). Večkrat slišim tudi, da sem precej podobna Breni, predvsem zaradi malce daljšega nosu in opaznih modrih oči. Manjka mi le še dekolte, tako da čakam moža, da mi ga plača. (smeh)

Kdo izbira kostume, zaradi katerih ste si zaslužili zgoraj omenjeni naslov ‘bleščičaste skupine’?

Ida: Vse se dogaja precej spontano. Prepričana sem, da so se fantje pridružili skupini predvsem zato, da se lahko vsaj enkrat v življenju oblečejo tako, kot so si vedno želeli. Edino pravilo je, da so oblečeni tako, da se ljudje za njimi obračajo. Zadnje čase dobivamo veliko ponudb mladih modnih oblikovalcev, ki jim dajemo možnost, da na odru predstavijo svoje umetniške inštalacije. Gre za princip nekakšne reciklacije, uporabimo stvari, ki so odslužile svoj namen. Skušamo se držati tudi tega, da za kostume ne zapravimo več, kot znaša naš honorar za nastop. Iz tega sledi, da se znajdemo s tem, kar imamo, uporabimo domišljijo in rezultat je viden na naših koncertih. (smeh)

Kako bi opisali vaš stil glasbe? Nekateri vas opisujejo kot elektro pop, spet drugi zraven omenjajo še punk rock?

Jernej: Glede na to, da smo vsi člani skupine precej eklektični, je taka tudi naša glasba. Avtorica večine idej je Ida sama ...

Ida: Vas zanima, kako se je vse skupaj začelo? Bila sem sama s strtim srcem in klaviaturo z dvema oktavama, ki je izvirala še iz mojega otroštva. Začela sem se igrati z melodijami in počasi se mi je pridružila še prijateljica, nastopali sva, potem so se priključili še fantje, med njimi tudi trije Slovenci, ki večino mojih elektro pop idej vsakič znova oblečejo v punk rock izvedbe. Ne morejo si pomagati. Taki so. Uporniki po duši. V tem je tudi čar vsega procesa ustvarjanja glasbe v skupini. Zamisliš si nekaj in na koncu dobiš nekaj tretjega. Precej bolj zabavno, kot če bi doma sedela in se sama igrala s klaviaturami.

Ali slovensko-hrvaški politični odnosi v zadnjih mesecih vplivajo tudi na odnose v skupini, glede na to, da Lollobrigido sestavljate trije Hrvati in trije Slovenci? (smeh)

Jernej: Še dobro, da obstajajo ti stereotipi o Slovencih in Hrvatih, če ne se ne bi imeli v skupini zaradi česa dražiti. Vse bi bilo preveč idealno potem. (smeh) Požvižgamo se na to in menim, da smo ravno mi super dokaz, da se lahko Slovenci in Hrvati enkratno razumejo med sabo.

Ida: Kar naprej se hecamo na ta račun. Oni nam pravijo, da smo neumni in divjaki, mi pa njim, da kar naprej komplicirajo ter da so dolgočasni v tem svojem evropskem perfekcionizmu. (smeh) Kdo ve, morda bomo nekoč na to temo posneli tudi pesem in ji dali naslov, npr. Hrvatica se je zaljubila v Slovenca’.

Pred časom ste prejeli nagrado MTV ADRIE za najboljši bend na področju ‘Balkana’. Kaj se je za vas spremenilo od takrat?

Jernej: Predvsem se je povečalo povpraševanje. Zdaj nas poznajo praktično vsi, tudi tisti, ki prej nikoli niso slišali za nas. Skupaj s prepoznavnostjo se višajo tudi honorarji in še danes ne moremo verjeti, da smo v družbi nominirancev med katerimi so bili Dubioza Kolektiv, Elvis Jackson, Darkwood Dub ter Superhiks, nagrado domov odnesli ravno mi.

Pri komu doma je nagrada našla svoje mesto?

Ida: Pri nobenemu. Ker smo jo morali na prireditvi po slikanju vrniti organizatorjem, ki so nam obljubili, da nam jo bodo po pošti poslali na dom. Očitno se je pošiljka nekje vmes izgubila. Morda je bila stvar všeč poštarju in si jo je sposodil.

Jernej: Nič škode. Gre še za enega ‘praholovilca’. Če sem iskren, nagrada ni tako pomembna, kot to, da lahko delamo glasbo, v kateri se zabavamo in uživamo.

Prej, ko sta skupino sestavljali dve dekleti, so vas večkrat predstavljali kot ‘manekenki, ki pojeta’, kako bi se opisali zdaj?

Ida: Še vedno smo manekenke, le da zdaj ne le pojemo, temveč tudi igramo na inštrumente. (smeh) Splača se nas priti pogledati v živo, saj smo na odru še lepši, kot na slikah.

Happiness in a Box

Whoever said that happiness can not be put in a box was wrong. I received one more than a week ago and it was filled with love, happiness, trust and laughter. Did I mention sun?! It was shining all the way through me everytime I would open the box ... In 3 days I will go chase that happiness far away. To a place where  sun always shines, where watter is all around you and the sky has no limit. Thank you my love ...

Netoleranca Inc.

Med 'svojimi' veljam za razmeroma miroljubno bitje z visokim pragom tolerance, kar na kratko pomeni, da mi lahko precej dolgo skačete po glavi, preden izbruhnem in vam na glavi razbijem stol. Na svetu obstaja le nekaj stvari, ki me dotolčejo in na katere nikakor nisem odporna. Krivica, lenoba, aroganca in neumnost so nedvomno ene od njih, pred kratkim pa se jim je, sodeč po reakcijah mojega telesa, pridružila še pšenica. Kdo bi si mislil, da bo alergija na pšenično moko doletela nedvomno največjo ljubiteljico palačink daleč naokoli! Not fair! Skoraj tako neprijetno in nadležno kot strah pred letenjem pri tistih, ki ljubijo potovanja - tudi mednje se lahko brez dvoma zapišem. Ne vem kaj natanko je zbudilo to zlobno ujedo, da je začela kljuvati moje telo ravno zdaj, po vseh teh letih brezskrbnega uživanja sladkih pregreh, a časi, ko sem z užitkom pojedla kos torte ali si palačinko namazala z nutelo, so nedvomno mimo, saj jim zdaj ponavadi sledi občutek tesnobe, napihnjen trebuh, težave z dihanjem in utrujenost.

Lep začetek leta boste rekli, a če pogledam celoten incident s svetle plati, se bom tako končno rešila nesnage iz svojega telesa, začela živeti bolj zdravo in če mi bodo zvezde naklonjene celo izgubila kakšen kilogram :-) Netoleranca je zoprna stvar, v kakršnikoli obliki že se pojavi, zato je moj novoletni sklep, čeprav se jih menda dandanes nihče več ne loteva resno, da bom bolj tolerantna. Poizkušala bom modro reševati krivice,se diplomatsko lotevati lenobe, ignorirati aroganco in podučiti neumnost. Ni vrag, da sčasoma ne bom pregnala tudi zlobne pšenice!