BEBA

Ko ima človek po dolgem času preveč časa, začne razmišljat. Ponavadi se mu po glavi sprehaja mali milijon neumnosti, dvomov in vprašanj glede stvari, ki so že zdavnej passe, ad acta, finito ali kakorkoli že hočete. Ponavadi.

Jaz rada razmišljam o preteklosti. Ne vedno. Le takrat, ko dobim občutek, da sem neko stvar že videla, doživela, občutila in prebolela. Takrat začutim ob sebi ljudi, ki jih nikoli nisem poznala. Največkrat je to moja babica po očetovi strani, Beba. Izjemna kreativka, ena prvih slovenskih modistk, tako talentirana, a hkrati nesrečna... Ne vem, zakaj se vrtim okoli nje. Prebiram njene spominske knjige, z nežnostjo si ogledujem njene stare molitvenike, z žarom v očeh si natikam njene čipkaste rokavice previdno, da ne bi moji nerodni prsti naredili luknjo v preparel material.

Božena Tuječ, piše na prvi strani potnega lista. Papir diši po starem. Švica, Nemčija, Češka, očitno je tudi njo nekaj vleklo v tujino...

Bila je svetovljanka. "Izredno lepa in markantna", jo je opisal legenda med slovenskimi fotografi Stane Jerko, ko sva sedela na kavi sredi Ljubljane in občudovala njene slike, ki so nastale malce po rojstvu mojega očeta. "Poleg portretov družine, sem slikal tudi kar nekaj njenih klobukov. Imela je prefinjen občutek za stil in pri njej je pokrivala kupovalo kar nekaj ljubljanskih gospodičen." Božena ali Beba, kot so jo klicali ljubkovalno je delala klobuke. Ne kakršnekoli, temveč klobuke, ki jih je nosila celo sama princesa Margareta in prva dama tedanje Jugoslavije Jovanka Broz... Še vedno nekaj modelov čaka v kleti, skrbno spravljenih v škatle na priložnost, ko jih bo nekdo primerno ovekovečil ... Vključno z rokavičkami ... same čipke. Imela je tako drobne roke, a zato toliko večje prsi (nekaj pa le imam po njej :-)) ...

Ko sem pred dvema letoma iz gole radovednosti brskala po stari skrinji sem našla dolg čop iz pravih las. Izkazalo se je, da je ko je bila nekje mojih let, nosila umetni čop. In da je bila stvar še bolj strašljiva, je bil čop iste barve kot moji lasje ... Ko si ga danes včasih nadenem se spremenim v drugo osebo. V drugem času.

Večkrat razmišljam, kako lahko pogrešaš nekoga, ki ga nisi niti poznal? Jakob, eden tistih, ki razume te moje ekscentrične izpade in ne zažene panike, ko prekinem pogovor in se zaderem: "Deja Vu! To sem sanjala, v tej situaciji, natanko isti sem že bila in vedela sem, kaj boš odgovoril!" je verjetno še najbolje razložil, kako se počutim, ko razmišljam o Bebi. Žal mi je, da nisem bila del njene zgodbe. Da nisem imela priložnosti preživeti časa z njo. Da ji nisem mogla zaupati svojih načrtov in da mi ni mogla reči, da se ji zdi, da me razume in da se je ona nekoč počutila isto.

Beba je bila edinstvena a menda precej nesrečna ženska. Večkrat slišim, da ni bila ustvarjena za tisti čas in da preprosto ni mogla biti srečna ... Zaradi kontinuiranega nespametnega ravnanja s svojim telesom in utapljanjem žalosti v različnih substancah, je stara komaj 52 let, umrla v drugem nadstropju Gastro klinike v Ljubljani. Ko je pred dvema tednoma moj oči ležal v isti stavbi le nadstropje nižje ... Sem doživela deja vu. Deja vu, ki se nikoli ni zgodil, deja vu, ki je prišel kot opozorilo, da je čas za spremembo.

Še vedno mi v ušesih odzvanja stavek Bebine prijateljice iz mladosti, dubravniške gospe Enje, ki je medtem nažalost že pokojna... Nekega večera je na terasi hiše, ki je stala ob naši vili na Krku, medtem ko sva s sestro, obe še mlečnozobnici, mlatili domače piškote in mencali ker naju je zaradi žab vse srbelo, počasi in z žalostjo v glasu rekla: " Ko bi le bila vajina babica še živa... Oboževala bi vaju. Vedno je govorila, kako si želi vnukinj. Bili bi najlepše oblečeni punčki daleč naokoli ... "

We're fine ... Beba pa tudi verjetno. Upam da je, tam kjer je, srečna ...