Danes

Pridejo dnevi, ko ti ne preostane drugega, kot da si natakneš rdeč nos in greš v svet prepričan, da se ti ne more zgoditi prav nič, kar bi preprečilo tvoje načrte in pričakovanja. Dan, ko se šališ na račun stvari, ki te skrbijo, dan ko se nasmehneš ljudem, čeprav te gledajo izpod obrvi. Danes je bil tak dan.

Jutri? Odločila sem se, da je še daleč. Preden bom zaspala, bom rdeč nos odložila na omarico poleg postelje in kdo ve, če me jutri rdeča pena ne bo preveč dražila, si jo morda spet nataknem. Morda... Vsak Jutri pač ne more biti Danes.

Nazaj v mojem vesolju

Nisem dolgo zdržala. Manj kot leto, več kot 6 mesecev. Pravijo, da ko se enkrat izgubiš v vesolju, ni poti nazaj. I think they're right. Danes, ko so razlogi za začasni odhod s pete najbolj obiskane strani na svetu, izgubljeni v univerzumu vključno z vsemi več desettisočimi ogledi mojega prvega glasbenega profila, si bom drznila biti narcisoidna in bom vse povabila na www.myspace.com/shiajezebelmusic. Na strani najdete vse moje "otročičke" ... Feel free to babysit them every once in a while ...

This Week's Perfection - Her

Umetnike, kot je ona, je težko razumeti, dokler jih ne vidimo v okolju, ki jim je blizu, prostoru kjer zaživijo s polnimi pljuči in nam brez predsodkov razkrijejo svoje najgloblje misli. Videti jih moramo na odru. Josipa Lisac je tam nedvomno nepremagljiva.

Tisti, ki so jo v živo poslušali večkrat, pravijo, da je vsakič drugačna, vedno posebna. Njene ekstravagantne toalete in prepoznavna frizura, skupaj z njenim na trenutke dah jemajočim globokim glasom in temačno obarvanimi besedili, ustvarijo izkušnjo, ki traja še bistveno dlje kot soj žarometov v koncertni dvorani. Glasbenica, ki so ji učiteljice že v osnovni šoli svetovale, naj poje tišje, da se bo v zboru slišalo še koga, je na koncertu v Cvetličarni potožila, da ji zadnje čase mediji nikakor ne dajo miru in da se boji, da si bo morala v kratkem najeti predstavnika za tisk, ki se bo z novinarji ukvarjal namesto nje. »Postavljajo mi vsa mogoča vprašanja. Zmagovalno je bilo tisto, ali sem res tako »materialna« (op. Josipina verzija besede materialistična), kot pravijo. Novinarko sem začudeno pogledala in ji rekla, da cele dneve sedim doma, sama in gledam skozi okno, da bi opazila, če zunaj prihaja do kakšnih sprememb. Prav imate, to res stane …«

Josipa je ves čas koncerta, z nami komunicirala v polomljeni Slovenščini, a ji tega ni zameril prav nihče. Le kdo bi lahko ostal slabe volje ob uspešnicah kot so Boginja, Hoču samo tebe in Magla, pesmih ki jih je v najgloblji povezanosti ustvarjala skupaj z ljubeznijo svojega življenja, pokojnim skladateljem Karlom Metikošem? Njegova nenadna smrt leta 1991 je Josipo za nekaj časa popolnoma ohromila, zdaj pa večinoma nastopa njemu, njegovi glasbi in njuni ljubezni v čast. »Ljubezen je skrivnostna. Ne moremo je definirati. Lahko jo le občutimo in se ji prepustimo …« pravi glasbenica, ki je letos verjeli ali ne, dopolnila 58 let. Respect Josipa...

This Week's Perfection - Him

Kar nekaj časa sem tuhtala, koga naj za vraga še predstavim v tej rubriki in prišla do zaključka, da sem izbirčna. Morda celo preveč. Tako pravijo drugi. Jaz se s tem pač ne obremenjujem, taka sem. Vedno sem bila. Ponavadi mi niso všeč stvari, zaradi katerih "zavest izgublja " večina. Podobno je z ljudmi. Bolj kot njihov videz, me prepriča energija, ki jo oddajajo. Karizma, ki jo izžarevajo. Rubrika je kar nekaj časa počivala, zdaj pa se vrača z njim. Le za vas, Alberto Yoel Garcia.

O njem vem bore malo oziroma skoraj nič a me "roko na levo dojko" podrobnosti iz njegovega osebnega življenja, številka noge, najljubša barva in zakonski stan tudi ne zanimajo. Prevzel me je kot Ruy v kubanskem filmu Habana Blues. Tipičen sanjač, glasbenik z dušo in telesom, skrajno sebičen v iskanju svoje sreče, poln neustavljivega prvinskega nagona in z očmi, ki te osvojijo preden ti uspe pred nosom pomahati s svojimi trepalnicami. Ok, je lep. Nedvomno. Ampak ni le to. Oglejte si film. Ima šarm. Ima dušo. Ima temperament. Ima veliiiiiiiiiiko dobre glasbe. Ko zdaj tole berem za sabo (kar sicer res nikoli ne počenjam ;-)), mi je vse bolj jasno, da je Alberto Yoel v tem kotičku "tedenskih perfekcij" predvsem zaradi vtisa, ki ga pusti celoten film. Vreden ogleda. Absolutno.