torek, 27. november 2007

As Random As It Gets

Sašo me je pred nekaj dnevi prosil, če lahko vsaj enkrat napišem blog, ki bi se začel nekako takole...

Danes sem vstala ob 9h zjutraj...

Končal pa ...


In potem sem na smrt utrujena padla v posteljo in v nekaj minutah zaspala...


Ne morem obljubiti, da bo tale post natanko takšen, obljubim pa, da se bom potrudila...



Danes sem vstala ob 9h zjutraj. V bistvu nisem vstala, sem pa se zbudila, saj me je budilka na mojem telefonu ( verjetno edina stvar, ki na obtolčenem retro ericssonu še dela kot bi bilo treba, kakšen damn coincident!) kruto prestavila iz sanj, ki so kolikor se spomnim, bile prej lepe kot grde. Kot vsakič, ko sem se primorana v beli dan spustiti "sredi noči", me je imelo, da bi se obrnila na svoji preveliki postelji za dva, čez glavo povlekla roza Miss Kitty odejo, ki jo vlačim s seboj kot triletnik medvedka brez glave, in zaspala nazaj. Pa nisem seveda. Ker sem odgovorna oseba. Ja itak, odgovorna my ass! Nikar mi ne nasedite. Pač vem, da je manj boleče če vstanem sama, kot da me do enajste ure dopoldne vsakih pet minut nadlegujejo iz uredništva in se sprašujejo na katerem strežniku so se za vraga moji članki izgubili tokrat. Anyway. Ob pol desetih zjutraj sem kot mesečnik, ki se pusti zapeljati luninim žarkom, sedela pred svojo Toshibo in tipkala. Dobesedno le tipkala. Ker se niti približno ne spomnim kaj točno je nastajalo pod mojimi prsti. Tuje novičke, kratek članek o promociji nove plošče še ene pevke na vedno bolj plodni slovenski sceni ter vtisi z včerajšnjega dobrodelnega koncerta, ki je obrodil tudi videospot, ki se na mojem blogu vrti danes. V dobri uri sem (bogsigavedi v kakšni obliki) članke toplo oblekla, jih poljubila na razgreta lica in jih poslala v mrzel center Ljubljane. Streslo me je, pomagala pa ni niti Miss Kitty, obešena čez moje rame. Ne maram zime, je bila zadnja stvar na katero sem pomislila, preden sem se skrila nazaj med rdeče rjuhe ...


Lahko bi vedela, da bi bilo bolje, če bi le ostala budna, se prisilila odpreti oči, pogledala skozi okno, skočila pod mrzel tuš ali si na radiu navila Van Halen. To me ponavadi zbudi. Tako pa sem si brezbrižno na torkov krožnik nadevala še eno zajemalko spanca. Pogretega, brez okusa, morda celo malce skisanega. Zbudila sem se tri ure kasneje, popolnoma prepotena zaradi sanj, ob katerih si ves dan nevede otipavam čeljust če le pomislim nanje. Izpadel mi je zob. In potem še eden in eden in ni minilo nekaj sekund, ko sem jih komaj sproti pobirala iz ust. Drugič sem tako torkov dan začela škrbasta. Super. Could it be any better?? (Nikar me ne sprašujte, kako v sanjski knjigi razložijo izpadanje zob, saj nisem pri volji, da bi vam povedala.)Tokrat sem običajno pot od postelje do računalnika, zamenjala za daljšo, do kopalnice. Preden sem uspela doseči vrata kopalnice, se je pred mano pojavil oči, me ustavil in vprašal s kom za vraga sem se borila v sanjah, saj sem menda izgledala kot zombi. Geez, thanks dad, you know how to cheer a girl up when she wakes up thinking she's loosing her teeth! Zamomljala sem z dlanjo čez usta in se zaklenila v kopalnico. Počasi sem se približevala ogledalu in s tresočo roko prižgala luč nad umivalnikom. Trenutek resnice. Saj ne more biti tako grozno, bom pač brez zob. Nosila bom več make up-a in šla večkrat k frizerju, pa ne bo nihče opazil, da mi manjka kakšen zob, ali dva, ali vsi ... Odmaknila sem dlan in nežno razprla usta ... Kaj je to belo, ki se sveti v odsevu? Zob? Glej no glej, ni edini! Zraven je še en ... in zraven tega še en ... in še en. Ok, I guess I haven't lost my teeth. That's good news. But I still looked like a zombie. That's bad news. Kljub relativno zgodnji uri za kopel, sem se hitro odločila, da me lahko pred izgubljenim dnevom reši le to. Vroča voda, nekaj mehurčkov in Sade.

Ker se turški kavi zaradi nekompatibilnosti slednje z bitjem mojega srca, zadnje mesece izogibam, sem tudi tokrat dan začela z jogurtom in "ptičjo hrano", medtem pa z modro brisačo na glavi (ekstra sexy, trust me :-P) chekirala zadnje novosti resničnostnega showa o katerem (menda zarai lastnih izkušenj s tovrstnimi projekti) pišem za slovenski tednik. Nič presenetljivega, nič šokantnega, vse preveč tipično slovensko. Urednik bo zopet bentil, jaz pa si počasi ne morem več izmišljevati pikantnih podrobnosti, ki bodo zadovoljile še tako zahtevne in v tej temi podkovane bralce. Nazadnje se vdam, zberem potrebno število znakov in tudi uradno končam z delom za danes. Tako sem vsaj upala. Seveda me je na meji med zgodnjim in poznim popoldnevom presenetilo kar nekaj klicev, ki so za sabo povlekli temu primerno količino dodatnega klamfanja po moji trpežni Toshibi. Med pisanjem, glasnim popevanjem ob Nelly Furtado in sprejemanjem bolj ali manj zaželenih klicev, mi je uspelo urediti tudi akreditacijo za prvi uradni sejem erotike v Celju, ki se ga "roko on my left boob", že prav posebej veselim. Nazadnje, ko sem se nečesa podobnega lani v Izoli udeležila z Marlenno, sem večer preživela v posebnem separeju skupaj z Vivian Scmidt, deklino ki jo je med občevanjem menda videla večina Evrope. No, dejstvo, da Vivian svojemu poklicu primerno "utrujena" zgleda tudi v živo, vseeno ni pokvarilo vtisa...


Klasično delovno popoldne v domači pisarni se je prevesilo v zgodnji večer, še vedno pa nisem prejela sms-a, zaradi katerega se ponavadi zjutraj zbudim z nasmehom na obrazu. Ne bom lagala, slednje je na mojem dnevu zarisalo neko osamljeno otožnost, ki se je proti osmi uri prevesila že v mejno žalost, ki jo je na srečo prekinil Jakob. No ja, on in vroča čokolada v bližnjem baru. Po tem, ko sva staro namizno svečko skrila pod kavo, dobila novo svečko, skupaj pojedla ne preveč svežo "grmado", ugotovila da se par na najini desni razhaja, par na levi pa vara svoja partnerja, sva se odločila tudi, da v prihodnje s seboj nosiva knjigo pritožb in pohval v katero lahko ljudje vpisujejo svoje pripombe na najino obnašanje. Zrela sva bila za vrnitev v "ljubo vas domačo" ...

Ura je skoraj dve zjutraj. Medtem ko pišem tale blog, končujem pogovor z Grčijo, že desetič berem sms, ki mi je navsezadnje le polepšal dan, in zraven srkam pomarančni čaj z okusom cimeta, Jakob sladko spi na mojem rdečem kavču. Trudim se, da bi moje tipkanje povzročalo čim manj hrupa, a se mi zdi, da bitje mojega srca preglasi vse. Noč je. Moj čas. Čas ljubimcev. Čas skrivnostnih tatov senc in izdajalskih luninih žarkov v katerih se vsi svetimo taki kot smo. Razgaljeni. Morda pa je vseeno bolje, da grem spat. Ker nocoj še nisem pripravljena razgaliti prav vsega ...

In potem sem na smrt utrujena padla v posteljo in zaspala ...

8 komentarjev:

Ula pravi ...

enostavno tebi čisto preveč dogaja ...
da povem svoj dan ...
vsako jutro pogledam na uro na moje VCRu ... ura je vsakič 6:55. In potem do 7.25 poskušam ujeti še zadnjo toplino mojih 4 koutrou in deke (in jaz sem preživela 4 zime v Bosni-verjetno je to posttravmatski stres :?). Vstanem, oblečem moj kričeš šlafrok, prižgem PC, grem v kuhinjo, si skuham kavo, spečem 1 toast, ki ga namažem z marmelado (sovražim zajtrke!!!), grem pred PC, preberem pošto, prižgem glasbo in se po tušu začnem packati za šolo. Ob 8:25 se usedem v avto in Via Dob (ne, ne grem v zapor). Ko jaz že "veselo" rišem, ti se spiš. Ob 13h zdirkam do avta, mogoče skočim še na kavo/trgovino ali pa samo domov. In od 14h naprej ustvarjam/rišem za fax in se pogovarjam s kolegico preko ZS na Facebooku. Vmes stlačim še kako kavico s kako kolegico in teden je naokoli. Ugotavljam, da mi zmanjkuje časa za privat life. Khm, jeba je tole.
In danes, ko začnem ob pol petih, bom bila v pižami do 13h. Iz protesta.

Anonimni pravi ...

eva še mene:

-vstanem od 6 do 6:30.
-vzamem tablet
-popijem pripravljeno kavo
-umijem zobe
-vsedem v avto in gasa služba
-popijem kavico + rogliček prvi interni sestanek
-popijem kavo
-pregledam dva bloga "Shia,Marta"
-pregledam in odgovorim na e mail
ter se vedno prvič užalostim ko ugotovim, da sta tako Shia kot Marta bile toliko zasedeni da mi nista uspele odgovoriti na mail
-ob 8 45 prvi sestanek
-razpored delavcev
-delo
-ob 14 uri kavica
-delo
-ob 17 uri zadnji sestanek
-priprava za naslednji dan
-ob 20 uri domov
-kosilo
-ogled kakšnega filma
-tuširanje, britje
-če je dobra luna je na sporedu sex
uf kaj je že to???
-zadnji pregled mailov
-spanje


UJ JEBA KAKO IMAM PUSTO ŽIVLJENJE:(

Sama sreča da ima teden tudi vikend:)

Ula pravi ...

saso a se samo meni zdi ali ti res preveč "kofetkaš" :P ?

Anonimni pravi ...

Hm, sem tudi že sam o tem razlišljal samo ne vem kako bi potem to praznino napolnil???

Anonimni pravi ...

Kot je tako moderno zadnji čas najavljma tudi jaz:
-REPLIKA

Ko sem danes še enkrat prebral moj komentar sem ugotovil, da sem pozabil pripisati, da v mojem delu neizmerno uživam!!!

In če je to pusto življenje potem naj traja še DOLGO DOLGO DOLGO

Anonimni pravi ...

shia----
zej bos pa se mrlinka, frida, coco in silvia....
noro
ves kero melodijo mam skos v usesih?
ja ves!
xoxo
petr

Shia JeZeBel pravi ...

Hvala vsem za slikovit opis vašega vsakdanjika :-)

@ bejbika: podpiram protest v pižami ;-)

@ saso: tvoje življenje ni prav nič pusto, ne poznam nobenega, ki bi spil toliko kav :-) sicer pa, v nedeljo je bila polna luna in menda kar se tiče seksa v prihodnjih dneh dobro kaže ;-)

@ peter: I can be anything you want me to ;-) v tvojih stylingih pa sploh! koooooooomi čakam ...
p.s. ampak melodija gre pa res v ušesa a ne ;-))

Anonimni pravi ...

Shia kar se tiče sexa iz tvojega bloga v Božja ušesa.

Mmmmmmmmmm kako bo lepo!!!

Utop.i.ja.

UTOP.I.JA. Kako lahko je pohoditi nekoga, Ki na kolenih razgalja okostnjak svoje duše. Kako lahko je stopiti na hrbet besed, ki  b...