Mona Liza iz Pariza

Pravijo, da so stvari v življenju, ki jih moramo storiti vsaj enkrat. Preplezati Kitajski Zid, začutiti topel piš vetra na vrhu egipčanskih piramid, namočiti noge v gosto Mrtvo morje, loviti odmev svojega glasu v globinah Grand Canyona, ukrasti poljub ljubezni svojega življenja na vrhu Eiffelovega stopla, plavati z delfini v kristalno čistem oceanskem zalivu ..... spisek  prikrojen različnim posameznikom pa bi lahko brez težav dopolnjevali, popravljali in obračali,  do onemoglosti ... 

                                              avtor: Marc Antoine Mathieu

Ljubitelji umetnosti, bi tako zgoraj zapisanemu šopku 'must do' stvari, zagotovo dodali tudi obisk pariškega Louvra in sladko flirtanje z Da Vincijevo Mono Lizo, česar sama žal še ne morem odkljukati s svojega seznama želja, zato pa lahko rečem, da me je 'Lizika' s svojim duhom nežno pobožala na obisku razstave, ki trenutno gostuje v ljubljanskem Kinu Šiška. Znameniti Louvre je končno osvojil tudi slovensko prestolnico in z izborom stripov petih različnih avtorjev,'pocrkljal' vse ljubitelje umetnosti, ki hrepenijo po bolj pestri, svetovljansko obarvani razstavni ponudbi. Thumbs Up Šiškarji, vsi ki si želite biti del te žlahtne umetniške zgodbe pa imate čas do 13.aprila. Potem bo namreč Mona Liza svoje stripe pospravila v malho in jo mahnila naprej!

Untitled

Raindrops falling on my scruffy hair, while my puffs and coughs are cutting the silence of the classy neighborhood ... I am playing with a thin white cigarette between my fingers, watching the smoke disappearing in the humid of a cold evening fog. 

My misty eyes catch the flag dancing in the wind above the roofs of the parliament, the symbol of our young pride. What would it say if it could talk? The cat answers from below, scratching the tires of a brand new, polished to the extreme Mercedes, that's shouting the anthem of phoniness of the upper class slaves. They sold their souls to the devil wearing the mask of a capitalism. "We are poor," the cat yawns.  I hold my breath, trying to catch a single heartbeat, a small prove of humanity among the robots around me. I  breathe in the heavy smoke of those killer sticks, I decided I can not live without. Nicotine fills up my veins, smothers the oxygen I desperately need to fight against the numbness in my legs. I don't run anymore.The world of my beliefs got too big to conquer... More raindrops hit my eyelids and force me to close them. I stay like that and then I realize, I am afraid to open my eyes."They all are..." I suddenly hear the cat again. I want to make this sassy creature leave, but I don't say anything. I just stay like that. With not being able to see, my sense of hearing becomes stronger and I hear the steps coming from the center of the Earth so loud it hurts my eardrum. Something is stomping over everything we once believed in. I am scared, but I keep my eyes closed ... 

The wind comes from around the corner, carrying the message of the generations that knew better. I let it hit my face while my eyes remain closed. The cigarette is still poisoning the air around me but I couldn't care less.We let this happen. We didn't care enough. "Open your eyes, stupid..." the cat does not give in. I do it. I open my eyes, slowly and with care like I once opened the ancient  chest in our basement. "Now what?!"I scream into the emptiness that surrounds my balcony. The echo of my anger hits me back, pushes me against the wall and whispers into my ear: "Don't become like them. Don't stop caring. Don't be satisfied with poor excuses and empty promises. Act. Change. Fight..." 

I suck on cigarette one more time ... My vision is clear and rain becomes my long lost friend. I lick it's drop off my hand, throw the cigarette from the wooden balcony, take a deep breath of hope,set my foot into the shelter of my dreams and shut the door behind me. I am not one of them. And I am proud of that.

Deam Within A Dream

Take this kiss upon the brow!
And, in parting from you now,
Thus much let me avow --
You are not wrong, who deem
That my days have been a dream;
Yet if hope has flown away
In a night, or in a day,
In a vision, or in none,
Is it therefore the less gone?
All that we see or seem
Is but a dream within a dream.

I stand amid the roar
Of a surf-tormented shore,
And I hold within my hand
Grains of the golden sand --
How few! yet how they creep
Through my fingers to the deep,
While I weep -- while I weep!
O God! can I not grasp
Them with a tighter clasp?
O God! can I not save
One from the pitiless wave?
Is all that we see or seem
But a dream within a dream?

by: Edgar Allan Poe

Split Personality

We all are. Sometimes. A little schizophrenic in the ways we would never admit. It's all good, when we know which personality to follow in certain situations. Usually the loudest one wins. We give in to a character that's most persistent. Weak. We are weak in a strong way. We are I, we are you, we are her and him. 

We are everybody and today I choose to be Coco. Call me Chanel  ...

Koliko stanejo sanje?

Dragi moji sanjači ... Prosim nikoli, ampak res nikoli ne nehajte sanjati. Vem, da je težko, ko ti vsak, ki ima pet minut časa'serje po glavi', ko se ti ljudje več ne nasmihajo, ampak le zaverovani v svojo bedo hitijo po ulicah. Še sonce se v teh mesecih kaže le na recept, zunaj je mrzlo in vse skupaj je videti precej brezupno. Ne nehajte sanjati in upati. Kot je nekoč davno tega zapisal naš veliki sanjač France Prešern, ko nehamo upati, se postaramo. Postanemo le še en obraz v množici shiranih ovac, ki tiho hodijo za izgubljenim pastirjem...

Spomnim se sebe, kot majhne punčke, kako sem ponosna in važna v zvezek zapisovala prve črke."Pisateljica bom," sem povedala vsakemu, ki sem ga srečala, trdno prepričana v svoje besede, brez strahov in dvomov. V moji majhni bučki sem si izmišljevala prve zgodbice in sanjala o dnevu, ko bom na policah v knjigarni zagledala svoje knjige, ljudem lepšala dneve s svojimi razmišljanji in jim pokazala, da prav nič ni nemogoče, če si nekaj iskreno in resnično želimo. Danes, dobrih dvajset let kasneje sem globoko v sebi še vedno okroglolična deklica, ki je želela polepšati svet z zgodbami o srečnih ljudeh. Pridejo trenutki, ko sem tik pred tem, da obupam,odložim svinčnik in v svet pošljem prazen list papirja, ki ga veter povprečnosti neusmiljeno premetava po umazanih ulicah polnih iztrebkov današnje družbe. A na srečo,je strast sanj zakoreninjena pregloboko v meni, da bi se spustila s svojega oblačka in obupala nad majhno deklico, ki je želela le pisati.

 Za vse ljudi, ki so vam neštetokrat povedali, da nečesa ne zmorete. Za vse zakompleksane osebke brez življenja, ki so se na vso moč trudili, da bi vam spodkopali tla pod nogami. Za vse, ki so vas na kakršenkoli način ponižali, vam odvzeli dostojanstvo, vas porinili na rob preživetja, ali ogrozili vaše zdravje. Za vse padce, brce, neprimerne dotike, ki so vam v nekem trenutku sporočali, da niste vredni boljšega. Za vse majhne deklice in dečke, ki se skrivajo v vas s sanjami večjimi od vesolja. Zanje se potrudite, zanje se ne vdajte, zanje vztrajajte. Sanje nimajo cene. Sanje so  neprecenljive in NIHČE  vam jih nima pravice vzeti. Vzamete si jih lahko le sami ... Imejte se dovoljradi,da tega ne storite ...

p.s. Tale blog je posvečen tebi C., da ne boš nikoli obupala nad svojimi željami, da se boš borila zanje z zadnjo trohico upanja in verjela, da si vredna le najboljšega v življenju.Tako kot mi vsi.

Kaj je ljubezen?

Preprosto vprašanje, na prvi pogled morda, a ko se zamisliš in poizkušaš svoje mnenje o tem pojmu, po katerem hrepenimo prav vsi razviti sesalci (posplošujem,vem,a rada bi verjela,da imam prav) strniti v dva preprosta stavka ...Ostaneš brez besed, poklekneš pod poplavo misli, ki jih sproži ta največja skrivnost človeštva.
Kaj je ljubezen?
Po odgovoru ne sprašujem, ker je danes valentinovo -praznik vseh trgovcev, niti ne poizkušam na priljubljeno ključno besedo loviti klikov na svoj blog (kot to počne vedno več 'wannabe writer' blogerjev) ... Za vse skupaj je pravzaprav kriv nekdo (k njemu se bom v tem blogu še vrnila), ki se je danes popolnoma nepričakovano pojavil v uredništvu, kjer 'veselo' tipkamo pet dni na teden in me dobesedno prisilil, da sem se vprašala, kaj pa res je ljubezen? Meni osebno,? 29-letni ženski brez statusa, vpeti v sistem, iz katerega si tako vročično želim pobegniti ...

Morda težko opišem ljubezen,a jo prepoznam, ko jo začutim. Navadno se je ne prestrašim, temveč brez pomislekov razprem krila in pustim, da me njen veter dvigne visoko nad tla. Tokrat ne bom razpredala o   ljubezni sami, saj ji je v bistvu moj celoten blog potihem posvečen, vsi ki v sobi s pogledom na moje srce niste prvič, pa tako ali tako poznate moje zapise prepojene , prepletene in utopljene v teh osmih črkah... Ljubezen je moja muza. No doubts about it!
Vsi imamo svoje zgodbe, ki pišejo odo ljubezni, a ta blog sem želela posvetiti projektu neznanca, ki me je za nekaj minut spustil v svoj svet in s tem obogatil mojega. Ime mu je Val, kot sem kasneje razbrala  z njegove uradne strani, trenutno svojo energijo usmerja v izredno osebno raziskovanje tega, kaj ljubezen pomeni ljudem, ki živijo na različnih koncih sveta. Ko sem se pred dobrim letom lotevala pisanja svoje knjige (Xara, delčke najdete objavljene tukaj) sem si želela, da bi lahko podobno zastavila svojo raziskavo o tem, kaj sreča pomeni različnim posameznikom. Takrat nisem imela dovolj poguma in dovolj velike želje, da bi pustila vse za sabo in se podala v svet na lov za bistvom, temveč sem navdih črpala iz sebe. Vsak ima svoj način, vsak se trudi najti tisti delček, ki mu manjka in spoštujem Vala, da je iskanje svojega manjkajočega puzzla zavil v projekt, ki ga je poimenoval Kaj je ljubezen? Zato vam danes želim le eno ...Vprašajte se, kaj je ljubezen vam ... Ko si boste znali odgovoriti, jo boste slej ko prej tudi našli. Hvala Val, želim ti, da bi se tvoje iskanje čim prej zaključilo ...

p.s. P. ljubim te in hvala, da mi vsak dan znova pomagaš odkrivati bistvo ljubezni <3

Prepleskana in nadišavljena

Dragi moji, dobrodošli v malce prenovljeni sobi s pogledom na moje srce! Barva na stenah stare sobe se je počasi začela luščiti, okna niso več tesnila, kot bi morala in čeprav pravijo, da zima ni najbolj primeren čas za prenovo, sem pljunila v dlani, trikrat globoko vdihnila in se korak za korakom lotila spremembe. 

Sobo sem najprej temeljito prezračila, nato pa postrgala ostanke obledele barve in stene prekrila z novim odtenkom optimizma, kreativnosti in čutnosti. Iz kotov sem pometla ostanke srčnih krčev preteklosti, odpeljala nekaj kovčkov spominov na smetišče, sredi sobe postavila veliko palmo in prižgala kokosovo dišečo palčko, ki je v hipu prekrila vonj po plesni, ki se je v zadnjih mesecih zažrla v razpoke dotrajanega parketa. 

  Tako zdaj bosa stojim sredi prepleskane in nadišavljene sobe, se oziram na svoje srce, globoko diham, na obrazu pa mi sije nasmešek ... I'am back.I am home.