četrtek, 19. marec 2015

Moderna Terapija - Resničnostna Televizija

Če bi Andy Warhol, ko je pred skoraj 50 leti izjavil:"V prihodnosti bo vsak človek svetovno znan za 15 minut," vedel, kako prav ima, bi verjetno svojo umetnost obesil na klin in začel snemati domače videe. Na wc-ju, med britjem, tuširanjem, rezanjem solate, obuvanjem nogavic in puljenjem obrvi. Če bi v objektiv kamere ujel še kakšno od svojih razuzdanih zabav-toliko bolje. Jaz bi ga verjetno gledala! A to je zdaj v bistvu irelevantno, saj smo ljudje v svoji biti bitja, ki rada opazujemo in se primerjamo s primerki iz okolice.

Fascinacija nad življenjem drugih ljudi obstaja od nekdaj, sploh če gre za vpogled v vsakdan tistih, ki živijo bolje od nas. Včasih so nas zanimale predvsem hollywoodske zvezde, 'glavni na vasi' in ekscentrični politiki, danes pa so naše potrebe po zabavi tako deformirane, da se naslajamo že ob spremljanju vsakdana povsem navadnih in včasih tudi obupno dolgočasnih ljudi. Tudi mene, priznam (čeprav največkrat po službeni dolžnosti), pred ekran prilepijo šovi, v katerih pogosto prav nič ni naravno, še manj očem in umu prijazno. Resničnostni šovi, jih imenujejo, a roko na srce je le ena stvar, ki je v njih resnično resnična in to so čustva udeleženih.



Drama? Ja, prosim!


Trenutno lahko na slovenskih televizijah spremljamo kar nekaj takih resničnostnih projektov, v katerih so ljudje kot podgane zaprti v lepo opremljenem labirintu, v katerem bi bilo na prvi pogled imenitno živeti, a idila bivanja se konča, ko se zavemo, da 'zlate kletke' ne moremo zapustiti. Za piko na i v tem omejenem življenjskem prostoru nihče ni sam, temveč si ga deli z ljudmi, s katerimi se najverjetneje v zasebnem življenju ne bi niti pozdravil v vrsti za burek. Zanimivo, ali bolje rečeno situacija, ki kar kriči po drami. In ravno slednja je tista ključna sestavina šovov, v katerih so glavni akterji povsem navadni ljudje, s katerimi se gledalci tako zlahka poistovetij(m)o.

Bravo za seks

Bar, Kmetija, ali Big Brother, saj je vseeno. Recept za uspešno oddajo v slovenskem televizijskem prostoru je preprost. V skupni prostor zapri vsaj enega homoseksualca, enega homofoba, neumno blondinko,  devičnika, mamo,  neustavljivega osvajalca nežnejšega spola, prezrto rjavolasko ter 'nabildanega' tipa in skoraj ni stvari, ki bi lahko šla narobe. Ali prav, če smo malce nesramni. Ker vse našteto letos ni bilo dovolj in ker očitno kruha in iger željni Slovenci želijo še več, so se odločili, da v hišo med ostale 'incognito' vmešajo tudi žensko, ki je bila še pred dvema letoma moški. Zakaj pa ne? Vznemirjenje gledalca, ki v pričakovanju spremlja razvoj dogodkov in se zabava ob tem, kako zapeljiva transseksualka zapeljuje nič hudega sluteče Casanove je sodeč po komentarjih na forumih primerljivo z orgazmom. In če smo že pri slednjih, seks pred kamerami v tovrstnih oddajah ni prav nič nenavadnega. Nasprotno! Za drzno izmenjavanje telesnih tekočin pred celotno državo, so tekmovalci navadno nagrajeni s številčno podporo gledalcev. Hej, si pač upajo!

Pesek ki te ljubim, pesek

In medtem, ko tretjina Slovencev agresivno napada svoje male sive celice z gledanjem 'ponarejenih' življenj drugih navadnih Zemljanov, jim njihova lastna življenja polzijo med prsti. Zakaj bi reševali svoje težave, če se lahko tako prijetno zamotimo s tujimi? Zakaj bi seksali z osebo, ki leži poleg nas na kavču s skledo čipsa v roki, če lahko 'orgazmiramo' ob gledanju 'ljubljenja' dveh popolnih tujcev? Zakaj bi se trudili izboljšati odnose z resničnimi ljudmi iz našega okolja, če se lahko ob gledanju resničnostnega šova vsakič znova prepričamo, da smo taki kot smo popolni in da obstajajo ljudje s precej večjimi komunikacijskimi izzivi od naših? Zakaj bi si nehali metati pesek v oči, ko pa je puščava naših življenj tako velika!



TV ogledalo

Tako na koncu niti ni več pomembno, kdo bo na televiziji pokazal gole prsi, koliko jih bo priznalo, da jih privlači isti spol, kdo bo v oddaji prevaral svojega partnerja, se zaljubil, skregal, stepel, ali doživel živčni zlom. Pomembno je, da se vse to dogaja le na ekranu, nekomu drugemu, ki nam je sicer na trenutke tako zelo podoben, a se vseeno zgražamo nad njim, kličemo starše in se jim zahvaljujemo za dobro vzgojo, s prijatelji pa ure in ure razpravljamo o tem, kako grozno primitivni so tekmovalci. In tako košček za koščkom odkrivamo svoje lastne temačne skrivnosti in kdo ve, morda se bomo nekega dne, ko bo zmanjkalo elektrike, ko nam bodo odklopili kabelsko televizijo, ali bo 'crknila' baterija v daljinskem upravljalcu, le primorani zazreti vase in si priznati, da nismo prav nič drugačni od ljudi, nad katerimi se zgražamo.

Do takrat pa imamo na srečo na voljo široko paleto oddaj, ki jih lahko snemamo, vrtimo naprej in nazaj, seciramo in obsojamo. Če nič drugega, so še vedno cenejše od obiska pri psihoterapevtu. In nenazadnje to ni zanemarljiv podatek, saj smo v recesiji. Tega nikar ne pozabite!

1 komentar:

axellsix pravi ...

Spet zelo dobro napisano Mojca

Ying Yang

There was a rain on a sunny day, when they came across eachother. One quirky smile, one inviting look, about the rest they didn'...