Prodam ledvico za stanovanje v centru Ljubljane

'Ljubo doma, kdor ga ima,' še nikoli ni zvenelo tako prav, kot zadnji mesec, ko se po treh letih brezskrbnega gnezdenja v centru Ljubljane spet ukvarjam s problemom iskanja stanovanja v pregrešno dragi slovenski prestolnici. Ne kakršnegakoli stanovanja, se ve! Stremim k prostoru, v katerem se bom počutila kot človek in ne kot tretjerazredni državljan, ki se z delom za tekočim trakom iz meseca v mesec poskuša pretolči skozi kapitalistično gonjo za preživetje. Tako se namreč (žal) velikokrat počutim in zato je toliko bolj pomembno, da mi prostor, v katerega se vračam, vzbuja občutek varnosti in udobja.

Dodana vrednost v kopici sena

Če se vrnemo k mojim zahtevam, ali bolje rečeno pričakovanjem: želim si stanovanje, v katerem wc školjka ne stoji zraven kuhinjskega korita, v katerem ne zaudarja kot da se v omarah skriva neidentificirana crkovina in topla voda priteče tudi brez trkanja na dotrajane cevi. Balkon, ločena spalnica, velika okna, domačim ljubljenčkom naklonjeni lastniki in prijazni sosedje so le še dodana vrednost, v tem postopku iskanja igle v kopici sena. Vse to zapakirano v simpatičen paket 500 evrov prosim!

Zlezel mi je pod kožo

Center Ljubljane je nedvomno eden najlepših in najbolj čarobnih predelov prestolnice, a kar je navzven videti kot Disneyjeva pravljica, je navznoter včasih Dantejev Pekel. Na eni strani me vedno znova šokirajo enosobna stanovanja, ki se izkažejo za neokusno nametane garsonjere ter stara meščanska stanovanja, ki se jih zadnjih petdeset let ni dotaknila roka nobenega mojstra, le zaradi lokacije pa so lastniki prepričani, da bomo spregledali vse luknje v stenah in parketu ter se jim na koncu še zahvalili, da lahko plačujemo najemnino, v višini mesečnega proračuna tretjine družin v Sloveniji. Na drugi strani pa so potem še pravi centralni nepremičninski biseri, luksuzni 'penthouse'-i s pogledom na Ljubljanski grad, za najem katerih bi moral pošten slovenski državljan oropati tujo banko (slovenske so namreč naši vrli voditelji opustošili). Izkušnja, ki je grenko-sladka, kot večina stvari. A kaj, ko je center tako lep. In človeku tako hitro zleze pod kožo ...



Godota ne bo

In tako sem iskala. Dober mesec sem vsak dan prečesala nešteto oglasov v upanju, da me najde stanovanje, ki bo zadovoljilo moja pričakovanja in finančno sposobnost. Izkazalo se je, da sem čakala Godota. In verjetno bi ga čakala še danes, če mi za vratom ne bi visel lastnik stanovanja, v katerem trenutno živim. Godota ne bo Mojca, zato  pozabi na vsa prazna stanovanja v strogem centru mesta, mimo katerih se vsak dan sprehajaš in se sprašuješ, zakaj te z okna ne pozdravljajo obrazi zadovoljnih najemnikov. Pozabi na trafiko s tvojimi najljubšimi cigareti ter pogled na Ljubljanico z balkona v spalnici. Ta je rezerviran za nekoga drugega. Tokrat. Priznam, da je bilo težko sprejeti dejstvo, da bom v prihodnje prikrajšana za izkušnjo zbujanja ob zvokih pijanih turistov, ki so v zadnjih letih odkrili čar stopnic ob Ljubljanici, ki se vije skozi Prule. Pogrešala bom tudi klokotanje rečnih ladjic v pozno poletnih jutrih in poslušanje koncertov v Križankah kar z domačega balkona. A nisem še tako daleč, da bi bila za udobje v centru mesta pripravljena prodati ledvico. Ne levo, ne desno. Navezana sem na obe, zato bom v prihodnjih dneh spakirala svojo culo in priložnost dala Bežigradu.

A ne skrbi dragi center. Nisva še opravila. To ti obljubljam. In sebi tudi.

p.s.   Med pisanjem bloga ni bil poškodovan noben najemodajalec.
p.s.2 Vsaka podobnost s stanovanji, ki sem si jih v zadnjem mesecu dni ogledala, je zgolj naključna. 

Moderna Terapija - Resničnostna Televizija

Če bi Andy Warhol, ko je pred skoraj 50 leti izjavil:"V prihodnosti bo vsak človek svetovno znan za 15 minut," vedel, kako prav ima, bi verjetno svojo umetnost obesil na klin in začel snemati domače videe. Na wc-ju, med britjem, tuširanjem, rezanjem solate, obuvanjem nogavic in puljenjem obrvi. Če bi v objektiv kamere ujel še kakšno od svojih razuzdanih zabav-toliko bolje. Jaz bi ga verjetno gledala! A to je zdaj v bistvu irelevantno, saj smo ljudje v svoji biti bitja, ki rada opazujemo in se primerjamo s primerki iz okolice.

Fascinacija nad življenjem drugih ljudi obstaja od nekdaj, sploh če gre za vpogled v vsakdan tistih, ki živijo bolje od nas. Včasih so nas zanimale predvsem hollywoodske zvezde, 'glavni na vasi' in ekscentrični politiki, danes pa so naše potrebe po zabavi tako deformirane, da se naslajamo že ob spremljanju vsakdana povsem navadnih in včasih tudi obupno dolgočasnih ljudi. Tudi mene, priznam (čeprav največkrat po službeni dolžnosti), pred ekran prilepijo šovi, v katerih pogosto prav nič ni naravno, še manj očem in umu prijazno. Resničnostni šovi, jih imenujejo, a roko na srce je le ena stvar, ki je v njih resnično resnična in to so čustva udeleženih.



Drama? Ja, prosim!

Trenutno lahko na slovenskih televizijah spremljamo kar nekaj takih resničnostnih projektov, v katerih so ljudje kot podgane zaprti v lepo opremljenem labirintu, v katerem bi bilo na prvi pogled imenitno živeti, a idila bivanja se konča, ko se zavemo, da 'zlate kletke' ne moremo zapustiti. Za piko na i v tem omejenem življenjskem prostoru nihče ni sam, temveč si ga deli z ljudmi, s katerimi se najverjetneje v zasebnem življenju ne bi niti pozdravil v vrsti za burek. Zanimivo, ali bolje rečeno situacija, ki kar kriči po drami. In ravno slednja je tista ključna sestavina šovov, v katerih so glavni akterji povsem navadni ljudje, s katerimi se gledalci tako zlahka poistovetij(m)o.

Bravo za seks

Bar, Kmetija, ali Big Brother, saj je vseeno. Recept za uspešno oddajo v slovenskem televizijskem prostoru je preprost. V skupni prostor zapri vsaj enega homoseksualca, enega homofoba, neumno blondinko,  devičnika, mamo,  neustavljivega osvajalca nežnejšega spola, prezrto rjavolasko ter 'nabildanega' tipa in skoraj ni stvari, ki bi lahko šla narobe. Ali prav, če smo malce nesramni. Ker vse našteto letos ni bilo dovolj in ker očitno kruha in iger željni Slovenci želijo še več, so se odločili, da v hišo med ostale 'incognito' vmešajo tudi žensko, ki je bila še pred dvema letoma moški. Zakaj pa ne? Vznemirjenje gledalca, ki v pričakovanju spremlja razvoj dogodkov in se zabava ob tem, kako zapeljiva transseksualka zapeljuje nič hudega sluteče Casanove je sodeč po komentarjih na forumih primerljivo z orgazmom. In če smo že pri slednjih, seks pred kamerami v tovrstnih oddajah ni prav nič nenavadnega. Nasprotno! Za drzno izmenjavanje telesnih tekočin pred celotno državo, so tekmovalci navadno nagrajeni s številčno podporo gledalcev. Hej, si pač upajo!

Pesek ki te ljubim, pesek

In medtem, ko tretjina Slovencev agresivno napada svoje male sive celice z gledanjem 'ponarejenih' življenj drugih navadnih Zemljanov, jim njihova lastna življenja polzijo med prsti. Zakaj bi reševali svoje težave, če se lahko tako prijetno zamotimo s tujimi? Zakaj bi seksali z osebo, ki leži poleg nas na kavču s skledo čipsa v roki, če lahko 'orgazmiramo' ob gledanju 'ljubljenja' dveh popolnih tujcev? Zakaj bi se trudili izboljšati odnose z resničnimi ljudmi iz našega okolja, če se lahko ob gledanju resničnostnega šova vsakič znova prepričamo, da smo taki kot smo popolni in da obstajajo ljudje s precej večjimi komunikacijskimi izzivi od naših? Zakaj bi si nehali metati pesek v oči, ko pa je puščava naših življenj tako velika!



TV ogledalo

Tako na koncu niti ni več pomembno, kdo bo na televiziji pokazal gole prsi, koliko jih bo priznalo, da jih privlači isti spol, kdo bo v oddaji prevaral svojega partnerja, se zaljubil, skregal, stepel, ali doživel živčni zlom. Pomembno je, da se vse to dogaja le na ekranu, nekomu drugemu, ki nam je sicer na trenutke tako zelo podoben, a se vseeno zgražamo nad njim, kličemo starše in se jim zahvaljujemo za dobro vzgojo, s prijatelji pa ure in ure razpravljamo o tem, kako grozno primitivni so tekmovalci. In tako košček za koščkom odkrivamo svoje lastne temačne skrivnosti in kdo ve, morda se bomo nekega dne, ko bo zmanjkalo elektrike, ko nam bodo odklopili kabelsko televizijo, ali bo 'crknila' baterija v daljinskem upravljalcu, le primorani zazreti vase in si priznati, da nismo prav nič drugačni od ljudi, nad katerimi se zgražamo.

Do takrat pa imamo na srečo na voljo široko paleto oddaj, ki jih lahko snemamo, vrtimo naprej in nazaj, seciramo in obsojamo. Če nič drugega, so še vedno cenejše od obiska pri psihoterapevtu. In nenazadnje to ni zanemarljiv podatek, saj smo v recesiji. Tega nikar ne pozabite!

Ime mi je Mojca

Ime mi je Mojca.

Sem ženska, z dvema rokama, dvema nogama in eno glavo. S slednjo razmišljam kot vi. Pogosto preveč in marsikatero noč ne spim, ker moji možgani poskušajo vse utrinke preteklega dneva pretvoriti v razumne vtise. Velikokrat jim to ne uspe. A vseeno ne obupajo.

Po žilah se mi pretaka kri skupine 0+, pišem lahko z desno in levo roko, na levo oko vidim bolje kot na desno in tako na rokah, kot na nogah imam po deset prstov. Kot vsaka ženska imam enkrat mesečno menstruacijo, takrat sem zoprna in če je verjeti ljudem okoli mene, še bolj sarkastično cinična kot navadno. Diham. Zrak. Umazan zrak, ker živim v centru Ljubljane. Včasih imam težave z želodcem in paničnimi napadi. Ker sem občutljiva. Ker se me stvari dotaknejo. Ker se mi večkrat zdi, da nisem ustvarjena za ta svet in da bi mi bilo lažje na kakšnem drugem planetu. Strah me je. Tudi mene je strah. Veliko stvari. Predvsem tistih, ki jih ne poznam. In ljudi, ki kažejo s prstom na stvari, ki jih ne razumejo.

Tudi mene je strah, a zato še nisem sovražna.
Ime mi je Mojca. Sem ženska, kot vsaka druga. Včasih muhasta in zoprna, včasih očarljiva in sladka kot med. Pridejo dnevi, ko si želim biti bolj suha, imeti daljše lase in zelene oči. In dnevi, ko se počutim kot najlepša ženska na svetu, ki je vsemu kos. Na pogled se ne razlikujem od vas. Preprosto se pomešam v vašo družbo  in nič na meni ne govori, da sem drugačna. Čutim, jokam, se smejem, kričim, govorim, razmišljam tako kot vi.

A vseeno sem drugačna.

Ime mi je Mojca in sem lezbijka. Tako je. Sem ženska, ki jo privlačijo ženske. Svoje usmerjenosti nisem naročila na spletu ali v poznih 80-ih preko kataloške prodaje. Z njo sem se rodila. Z njo živim. Vsak dan. Čeprav bi bilo včasih lažje, da bi sledila čredi, klonila pred predsodki ljudi in nosila masko, ki je v družbi lažje sprejemljiva, tega ne počnem. Ker to nisem jaz. Za svoje pravice se moram zavestno, premišljeno in predvsem iskreno boriti vsak dan. Ne z žaljivkami, ne z brcami, udarci in pljunki. Moje orožje je ljubezen in močna hrbtenica, ki mi je v pomoč, če želim živeti življenje, ki si ga zaslužim. Moji dnevi so včasih polni bitk. Bitk, ki so vam prikrajšane. Bitk, ki jih vi ne razumete in jih tudi nikoli ne boste razumeli. Boriti se moram z ogorčenimi pogledi, če v javnosti poljubim svojo partnerico. Boriti se moram z žaljivimi komentarji, če javno izrečem svoje prepričanje, da je ljubezen med dvema človekoma vedno le ljubezen, ki ni pogojena s spolom. Boriti se moram z občutki nemoči in manjvrednosti, če mi v bolnišnici ne dovolijo k moji partnerki, ker uradno nisva družina. Boriti se moram z željo po otrocih, saj me je strah, da jim bo okolje v katerem živim zagrenilo življenje in jih v svet poslalo z občutki izločenosti. To so moje bitke. In čeprav včasih ni lahko, jih z veseljem bijem, saj predstavljajo mali davek za moje avtentično življenje.

Verjamem, da tudi vi bijete svoje bitke. Verjamem, da se tudi vi v določenih situacijah počutite nemočni, osramočeni, žalostni in jezni. Razumem vas. A ne razumem tega, da slapove svojega  gneva, nerazumevanja, pomanjkanja sočutja in strahu izlivate na ljudi, ki vam NIČ nočejo in ne vplivajo na vaše življenje. 

Ali se bom jaz poročila z žensko, ali ne, prav nič ne bo spremenilo tega, ali ste vi srečni, ali nesrečni v zakonu. Če bom jaz posvojila ali rodila otroka ter ga vzgajala v istospolni skupnosti prav nič ne bo vplivalo na to, s kakšno popotnico boste vi v svet poslali svoje otroke. S tem, da bom lahko v bolnišnici sedela ob svoji partnerici in jo držala za roke v manj prijetnih trenutkih, vi ne boste prikrajšani za prav nobeno pravico. Zakaj si torej tako močno prizadevate, da nas razčlovečite? 

Zakaj so vaše pravice več vredne od naših? Zakaj ste vi tisti, ki lahko odločate kaj je naravno in kaj ni? Zakaj bi morala biti moja usoda v rokah ljudi, ki se tako močno bojijo sprememb, da bi včasih najraje še vedno verjeli, da je zemlja ravna in ne okrogla?

Človek sem. Tako kot vi. Ničesar ne želim, pričakujem, ali zahtevam od vas. Le pustite mi živeti. 

Tudi homoseksualci smo le ljudje.  S svojimi napakami, vrlinami, strahovi in hrepenenji. Ne promovirajte 'naravne' ljubezni s sovraštvom, ker vas to dela groteskne. Ne opravičujte izrečenih žaljivk s skrbjo za dobrobit otrok, ker vas to prikazuje nekompetentne kot starše. Ne primerjajte nas z zločinci, pedofili in ostalimi izločki družbe, saj s tem sami sebe postavljate v ta krog. Ne bojte se nas. Nič vam nočemo. Želimo in zahtevamo le pravice, za katere se vam NIKOLI ne bo potrebno boriti.

S sprejetjem novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki izenačuje pravice istospolnih parov je v naša življenja posijal žarek upanja, da smo tudi mi pred zakonom le enako vredni kot ostali 'normalni' državljani republike Slovenije. Ponos ob tem, da lahko tudi majhna država, kot je naša pokaže toliko razumevanja za drugačnost, sta kmalu zatem oskrunila gnev in sovraštvo nasprotnikov, ki so (ste) nam dali jasno vedeti, da se boste borili do konca.

Zakaj izbirate nevidne sovražnike? 

Zakaj se tako trudite, da bi uničili naša življenja, namesto da bi se postavili za pravice, ki so odtegnjene Vam? Mi nismo tisti, ki si zaslužimo vaše napade in obtožbe. Nismo krivi za Vaše osebne težave; v odnosih, v družini, v okolju kjer živite. Nismo krivi za vaše strahove, frustracije in vzorce, ki ste jih osvojili v otroštvu in vam še danes grenijo življenje. Mi ne hodimo v vaše domove in s prstom kažemo na ponesrečeno vzgojene otroke, na nasilje vaših mož, manipulativne odnose znotraj zakonov, alkoholizem in zatiranje. Ne zanima nas, s kom si delite posteljo in telesne tekočine. Ker imamo dovolj opravka s svojimi življenji in nas Vaša ne zanimajo.

Če res tako močno verjamete v Boga, ljubezen in družino, potem se prosim poglejte v ogledalo in se vprašajte: Bom s tem, da uničim življenja ljudi, ki mi nočejo absolutno nič vzeti, ali me prizadeti, res v ponos samemu sebi? Bom zato, da širim sovraštvo, boljši kristjan/musliman/budist/itd.? In najbolj pomembno - me bo tuja nesreča osrečila?

Morda se vam bo z iskanjem odgovorov na ta vprašanja le posvetilo, da globoko v sebi veste, da to kar počnete, ni prav. Da globoko v sebi ne želite škodovati nikomur in da vas v vaših dejanjih vodi le strah. Naj strah ne bo vodilo vaših življenj. Hvala.

Moje ime je Mojca. In sem človek, tako kot vi.