Pa smo spet tam. Ozdravljena 'nespečnica' is officially back, more awake than ever ... Mogoče je za to kriva kapitalistična preobremenjenost v zadnjem mesecu, ali preprosto dejstvo, da nisem vajena spati v prazni postelji (kosmata čivavzilla v tem primeru ne šteje) ... je mogoče, da se človek odvadi biti sam s sabo in s svojimi mislimi? Je verjetno, da pride trenutek, ko nismo kos samemu sebi? Večer ...navidez tako miren in tih, ravno prav spokojen, da moje glasne misli začnejo topotati po moji zavesti in jo držijo pokonci v sveži noči romantičnega indijskega poletja. Če bi bila v srednji šoli, bi o tem napisala pesem. V zgodnjih dvajsetih bi nespečnost z akvareli prelila na papir, danes pa sem se zatekla v prostor, ki mi je bil nekoč tako zelo drag- v sobo s pogledom na moje srce.
Nisem več prepričana, da zadnje leto še služi svojemu namenu.Vlogi psihiatra, najboljše prijateljice, mentorice, rame za jokanje, praznega platna, ki potrpežljivo prenaša moje ostre poteze z oskubljenim čopičem, ki je videl že boljše čase. Room with a view of my heart ...pretty daring name I would say. Odpiranje srca popolnim neznancem me je vedno na nek način strašilo, obenem pa privlačilo in gonilo k temu, da sem blogu zaupala stvari, o katerih nikoli nisem govorila naglas. Nešteto noči sem preživela med temi štirimi stenami, izlivala gnev naključnim mimoidočim, ki so se vračali v mojo sobo, morda zato, ker so se našli v mojih besedah, ali le zato, da bi uganili, kdo se skriva za besedami, ki so včasih tekale po prvi visoki zeleni travi s pisanim balonom v rokah, včasih pa se plazile po temnih hodnikih, kamor vsak,ki je pri zdravi pameti, nikoli ne bi zašel.
Ne spim.Zato pišem.Pišem, zato ne spim. Vi berete, zato ne spite. Ne spite, zato berete. V bistvu smo si podobni. Vsak s svojega dela stekla gledamo isto stvar. Odgrinjam zavese v svojo intimo, prižigam luči v sobi, kjer domuje moja nespečnost. Zaprašena je in skoraj prazna. Na sredini stoji le velika miza, z majhno nočno svetilko, ki osvetljuje moje rdeče nalakirane nohte, ki udrihajo po tipkovnici in skozi okno pošiljajo dimne signale vam, ki ste v tej sobi nekaj našli. Obdržite to zase. Naj ta soba ostane naša mala skrivnost.
Ura je skoraj tri zjutraj ... Zagrinjam zavese in ugašam luč. Priprem okno, ker veter, ki veje skozenj premetava papirje, na katerih se bleščijo moje najgloblje misli. V kotu sobe opazim kamin, ki že dolgo ni grel praznih sten sobe s pogledom na moje srce. Prižgem vžigalico,jo vržem v zevajočo črno luknjo polno pepela in vanjo enega za drugim mečem papirje, ki odkrivajo več, kot bi si želela. Moje veke končno postajajo težje, udi zaspani, misli pa se počasi umirjajo v smiselno zaporedje, ki mi šepeta: "Čas je za posteljo..." Zaslišim le še zvok ključa v vratih sobe s pogledom na moje srce in potem tema ... Lahko noč, ali dobro jutro. Kakor za koga. In ne pozabite, to je le naša skrivnost ...
