Tisto noč nisem mogla spati, zato sem se namrščena, ker se večer ni končal po mojih načrtih, zavila v odejo in po prstih
odstopicljala do terase, odločena da bo to vsaj noč utrinkov, če mi že sen ni
naklonjen.
"Lovila bom padle zvezde za vse, ki spijo," mi je rojilo po glavi, ko sem si prižigala cigareto, opazovala iskrice v tej nezdravi palčki in si želela, da bi odsevale iz mojih oči.
"Saj bodo kmalu spet, " mi je zašepetala vila na moji desni rami.
Nejeverno sem jo pogledala, skomignila z rameni, potegnila vase dim in pustila, da se mi je razlezel po pljučih kot uši na potepuškem psu, ki so ga groteskni ljudje vrgli na ulico, ker so se ga naveličali. Tudi jaz se včasih naveličam stvari, a se jih za čuda takrat oklepam še bolj.
"Prav je tako. Ni se lepo nečesa znebiti le zato, ker imaš dovolj, " se oglasi duh mojega ranjenega ega.
V mislih mu prisolim klofuto in spet potegnem cigareto, tokrat še bolj intenzivno. Čakam, da me malce zaboli v prsih, da skozi bolečino začutim življenje v sebi. Da se prepričam, da še obstajam.
"Ja, vem, " dahnem v noč, ki je nocoj še prav posebej tiha. "A na podstrešju svoje glave ne želim več shranjevati stvari, ki sem jih prerasla," nadaljujem skoraj neslišno, kot bi se bala, da mi bodo stoli na vrtu očitali iskrenost.
"Ne misli si, da si boljša od mene. Potrebuješ me v svojem nahrbtniku. Jaz sem tvoja varnost, tvoje zavetje. Ne bodi neumna," se je zdaj nekje iz notranjosti mojih gostih misli spet oglasil ego. Moj nadležni zvesti sopotnik, ki je vedno skrbel, da sem s svojega snežno belega samoroga padla v zdrizasto mlako strahov.
"Rame me bolijo. In taka varnost me dolgočasi. Ne le, da me dolgočasi, hromi me. Želim leteti!"sem siknila v noč, se zazrla v nebo in se končno spet spomnila, da sem tukaj, da lovim utrinke. Veliki voz, mali voz, severnica, vsi so bili tam in me čakali.
"Naj nocoj pade ena zvezda, za vse meni podobne," sem poslala željo v vesolje in ... nič. Zgodilo se ni nič.
"Tipično," sem izdavila skozi stisnjene ustnice, nervozno mečkala cigareto med prsti in histerično že tretjič potegnila zadušljivo vsebino vase.
"Ne bodi neučakana. Nad tabo je sicer nešteto zvezd, a na svetu je šest milijard ljudi. Nisi edina, ki nocoj čaka na utrinek. Ko bo prišel pravi čas, bo ena padla tudi zate," se je z rame spet oglasila vila. Pozabila sem že, da je z mano.
"Kdaj bo pravi trenutek? Čez minuto, dve, tri?" sem jo razdraženo napadla. Ne maram čakati. Na nič v življenju. Mudi se mi.
"Ko bo prišel pravi čas," je mirno odgovorilo krilato bitje in me pobožalo za ušesi. Nisem mogla biti jezna nanjo. Vedela sem, da je imela prav. A jaz sem si tako zelo želela uloviti padle zvezde za vse tiste, ki so spali in zamujali jasno avgustovsko noč.
"Ni zame veš. Za druge je. Jaz je v bistvu ne potrebujem," sem bolj kot njo, prepričevala sebe.
"Zakaj ne? Zaslužiš si jo. Izpolnila ti bo željo," je tiho in malce zaskrbljeno odgovorila vila in si grizla ustnico.
“Pusti jo. Naj se navadi, da ne more biti vedno vse po njeno. Sploh pa je gledanje v nebo in polaganje odgovornosti za uresničitev želje na kup strmoglavljenega pepela in plinov res malce otročje,” se je s kremplji v ospredje prerinil moj ego in grobo frcnil vilo z moje rame.
Nemo sem spremljala dogajanje v sebi in strmela v temo. Nato sem zagledala puščico, ki je letela proti meni, napičila moj ego in ga sklatila na tla. Vse kar je ostalo za njim je bila senca mojih strahov, ki jo je nekaj sekund kasneje odpihnil poletni vetrič.
Kar naenkrat je nastala tišina in končno sem lahko slišala, kako mi kri teče po venah. Čutila sem, kako se moja pljuča polnijo z zrakom, vsakič znova, gor in dol, kot morje ob polni luni. Na moji levi sem slišala ježa, ki je lomastil po travi in iskal ostanke mačje hrane. Desno od mene je brnela kresnička in prvič se nisem trudila, da bi jo ujela. Sledila sem ji s pogledom in uživala v plesu njenih kril, ki so tako prefinjeno mešala avgustovski zrak.
Vse bo v redu. Vse je v redu. Četudi danes ne pade nobena zvezda, četudi padejo vse. Če se uresničijo vse želje, ali nobena. Vse je v redu. Tukaj sem. Živim. Diham. Čutim.
Vstala sem s stola in legla na travo. Natančno postrižena me je žgečkala po vratu in golih udih. Globoko sem vzdihnila in šepnila v nebo: “Razumem. Hvala.”
V tem trenutku so se z neba usuli utrinki, eden, dva, trije, deset, sto, tisoč, milijon in prepričana sem, da jih je bilo preden sem zaprla oči, v katerih so se zrcalile vse iskre mojega planeta, že vsaj tri milijarde. Več pa jih Zemlja tako ni potrebovala, saj je pol sveta uživalo v soncu in niso potrebovali zvezd, da jim osvetlijo pot. Do prihodnjega večera …
"Lovila bom padle zvezde za vse, ki spijo," mi je rojilo po glavi, ko sem si prižigala cigareto, opazovala iskrice v tej nezdravi palčki in si želela, da bi odsevale iz mojih oči.
"Saj bodo kmalu spet, " mi je zašepetala vila na moji desni rami.
Nejeverno sem jo pogledala, skomignila z rameni, potegnila vase dim in pustila, da se mi je razlezel po pljučih kot uši na potepuškem psu, ki so ga groteskni ljudje vrgli na ulico, ker so se ga naveličali. Tudi jaz se včasih naveličam stvari, a se jih za čuda takrat oklepam še bolj.
"Prav je tako. Ni se lepo nečesa znebiti le zato, ker imaš dovolj, " se oglasi duh mojega ranjenega ega.
V mislih mu prisolim klofuto in spet potegnem cigareto, tokrat še bolj intenzivno. Čakam, da me malce zaboli v prsih, da skozi bolečino začutim življenje v sebi. Da se prepričam, da še obstajam.
"Ja, vem, " dahnem v noč, ki je nocoj še prav posebej tiha. "A na podstrešju svoje glave ne želim več shranjevati stvari, ki sem jih prerasla," nadaljujem skoraj neslišno, kot bi se bala, da mi bodo stoli na vrtu očitali iskrenost.
"Ne misli si, da si boljša od mene. Potrebuješ me v svojem nahrbtniku. Jaz sem tvoja varnost, tvoje zavetje. Ne bodi neumna," se je zdaj nekje iz notranjosti mojih gostih misli spet oglasil ego. Moj nadležni zvesti sopotnik, ki je vedno skrbel, da sem s svojega snežno belega samoroga padla v zdrizasto mlako strahov.
"Rame me bolijo. In taka varnost me dolgočasi. Ne le, da me dolgočasi, hromi me. Želim leteti!"sem siknila v noč, se zazrla v nebo in se končno spet spomnila, da sem tukaj, da lovim utrinke. Veliki voz, mali voz, severnica, vsi so bili tam in me čakali.
"Naj nocoj pade ena zvezda, za vse meni podobne," sem poslala željo v vesolje in ... nič. Zgodilo se ni nič.
"Tipično," sem izdavila skozi stisnjene ustnice, nervozno mečkala cigareto med prsti in histerično že tretjič potegnila zadušljivo vsebino vase.
"Ne bodi neučakana. Nad tabo je sicer nešteto zvezd, a na svetu je šest milijard ljudi. Nisi edina, ki nocoj čaka na utrinek. Ko bo prišel pravi čas, bo ena padla tudi zate," se je z rame spet oglasila vila. Pozabila sem že, da je z mano.
"Kdaj bo pravi trenutek? Čez minuto, dve, tri?" sem jo razdraženo napadla. Ne maram čakati. Na nič v življenju. Mudi se mi.
"Ko bo prišel pravi čas," je mirno odgovorilo krilato bitje in me pobožalo za ušesi. Nisem mogla biti jezna nanjo. Vedela sem, da je imela prav. A jaz sem si tako zelo želela uloviti padle zvezde za vse tiste, ki so spali in zamujali jasno avgustovsko noč.
"Ni zame veš. Za druge je. Jaz je v bistvu ne potrebujem," sem bolj kot njo, prepričevala sebe.
"Zakaj ne? Zaslužiš si jo. Izpolnila ti bo željo," je tiho in malce zaskrbljeno odgovorila vila in si grizla ustnico.
“Pusti jo. Naj se navadi, da ne more biti vedno vse po njeno. Sploh pa je gledanje v nebo in polaganje odgovornosti za uresničitev želje na kup strmoglavljenega pepela in plinov res malce otročje,” se je s kremplji v ospredje prerinil moj ego in grobo frcnil vilo z moje rame.
Nemo sem spremljala dogajanje v sebi in strmela v temo. Nato sem zagledala puščico, ki je letela proti meni, napičila moj ego in ga sklatila na tla. Vse kar je ostalo za njim je bila senca mojih strahov, ki jo je nekaj sekund kasneje odpihnil poletni vetrič.
Kar naenkrat je nastala tišina in končno sem lahko slišala, kako mi kri teče po venah. Čutila sem, kako se moja pljuča polnijo z zrakom, vsakič znova, gor in dol, kot morje ob polni luni. Na moji levi sem slišala ježa, ki je lomastil po travi in iskal ostanke mačje hrane. Desno od mene je brnela kresnička in prvič se nisem trudila, da bi jo ujela. Sledila sem ji s pogledom in uživala v plesu njenih kril, ki so tako prefinjeno mešala avgustovski zrak.
Vse bo v redu. Vse je v redu. Četudi danes ne pade nobena zvezda, četudi padejo vse. Če se uresničijo vse želje, ali nobena. Vse je v redu. Tukaj sem. Živim. Diham. Čutim.
Vstala sem s stola in legla na travo. Natančno postrižena me je žgečkala po vratu in golih udih. Globoko sem vzdihnila in šepnila v nebo: “Razumem. Hvala.”
V tem trenutku so se z neba usuli utrinki, eden, dva, trije, deset, sto, tisoč, milijon in prepričana sem, da jih je bilo preden sem zaprla oči, v katerih so se zrcalile vse iskre mojega planeta, že vsaj tri milijarde. Več pa jih Zemlja tako ni potrebovala, saj je pol sveta uživalo v soncu in niso potrebovali zvezd, da jim osvetlijo pot. Do prihodnjega večera …
