Blogrolin Radoznalnik

Vedno trdim, da ima Shia neverjetno srečo. Skoraj vedno in povsod. Če že ni bila rojena pod srečno zvezdo pa se je nedvomno v življenju toliko premikala pod oblaki, da je končno naletela na bleščeče petkrako telo, ki ga zdaj ne izpusti iz rok. Verjetno je slednje krivo tudi za dejstvo, da se je uredništvo blogerske Biblije- Blogrole (hvala Marta L. ;-)) odločilo, da na svojih straneh po 1.000.000 razdeljenih izvodov, predstavi tudi "Sobo s pogledom na moje srce". Shia just lucky I guess :-)) Za vse tiste, ki omenjenega tednika niste prebrali, tukaj narcisoidno predstavljam svoj prvi intervju kot Shia Jezebel...

Intervju: Simon Ručigaj – log.rucigaj.com
Foto: Marta L. – zadetaodlajfa.si

Na njenem blogu smo se potapljali v čudovite fotografije, ki so kot igriva čipka življenja, na njenem myspaceu ušesom namenili njeno glasbo. Umetnica je – to lahko rečem brez negativnega prizvoka.
Je sestavljanka raznih umetniških darov, ki jih po definira senzualnost, prepletena s prečiščenim erosom. Metuljčki, kapljice, čustva … Na blogu se imenuje Shia Jezebel.

Od kdaj blogaš, kako in zakaj si začela?
Blogam od avgusta 2008, tako vsaj piše na mojem profilu, meni se namreč zdi, da to počnem že vsaj nekaj let (smeh). Začela sem z otvoritvenim postom, za katerega sem obljubila, da ne bo zadnji in obljubo tudi izpolnila takoj naslednji dan. Težko je razložiti, zakaj točno sem začela, dejstvo je, da sem od šestega leta starosti pisala vedno in povsod, s pisanjem se danes tudi preživljam, saj delam kot novinarka, blog pa mi je neka alternativa, kreativni ventil, kjer se lahko sprostim in pišem o stvareh, ki me res zanimajo, oziroma se me na kakršenkoli način dotaknejo. V obdobju, ko so nastajale prve objave, sem na določenih področjih svojega življenja obrnila nov list in Room With A View Of My Heart/Soba s pogledom na moje srce, kot se imenuje moj blog, mi je nedvomno služila tudi kot neke vrste terapija.

Kaj si takrat od bloga pričakovala in kako danes to ocenjuješ?
Ponavadi nerada karkoli pričakujem, podobno je bilo z blogom. Odprla sem ga enostavno zato, ker sem čutila, da se moram na nek način »izprazniti«. Všeč mi je bilo tudi, ker bloganje omogoča neposreden »feedback« od bralcev in zdelo se mi je, da imam, kot tipična ženska nove dobe, veliko za povedati (smeh). Morda sem pričakovala, da bo blog prostor, kjer mi ne bo treba 2-krat premisliti, preden bom delila svoje občutke, kjer bo vsaka beseda padla natanko tja kamor mora in kjer me nihče ne bo ocenjeval. Pričakovanja so se mi delno izpolnila, število bralcev namreč počasi raste in nehote me seveda tudi oni s svojimi komentarji ocenjujejo, a sem to sprejela in se zdaj veselim vsake sledi, ki jo obiskovalci pustijo na »stenah moje sobe«.

Kako gledaš na 'blogersko sceno', kakšna so tvoja razmišljanja o tem?
O blogerski sceni pravzaprav ne vem veliko, ker se ne udeležujem njihovih srečanj (izjema je bila otvoritvena Blogorolina zabava, kjer je bilo super fino (smeh), tiste blogerje, ki jih poznam osebno, občudujem in sem redna bralka vsega kar napišejo, na splošno pa o »sceni« res ne bi mogla povedati kaj več. Morda le to, da je vedno več ljudi, ki se odločajo, da bodo pisali bloge, kar verjetno kaže na dejstvo, da je v vsakemu izmed nas nekaj ekshibicionista, ki si želi pozornosti, komentarjev in pohval drugih. Veliko je tudi ljudi, ki sami ne pišejo, a so zato toliko bolj inovativni pri pisanju komentarjev. Vsak se torej lahko najde ali znajde na blogu.

Citiraš Nietzscheja – "Z umetnostjo se rešujemo pred resnico." Kaj ti to pomeni?
Skozi umetnost lahko ustvarimo neko svojo resnico. Stvar opišemo, jo narišemo, fotografiramo z vidika, ki ustreza našemu splošnemu dojemanju ali le trenutnemu stanju. Menim, da je resnica skoraj vedno relativna, umetnost pa vidim kot ventilček skozi katerega lahko to resnico priredimo v tolikšni meri, da lahko skupaj z njo živimo. Brez umetnosti bi bil svet krut, če sem lahko malce patetična. Vsaj zame. Umetniki si ustvarijo ali ustvarimo nek svoj svet, v katerem najdejo/mo smisel in se počutijo/mo varne.

Prav tako citiraš Coco Chanel – "Dekle mora biti classy & fabulous". Kako to prevajaš v svoj vsakdan oziroma kako to impliciraš v svoje opazovanje sveta?
Mislim, da se classy& fabolous dekle tako rodi. Prefinjenosti in elegance se ne moreš naučiti, prav tako težko umetno ustvariš karizmo. Coco Chanel je nedvomno vedela, o čem je govorila, saj je ena izmed bolj markantnih ženskih figur svojega časa. Kako to prevajam v svoj vsakdan? Recimo temu, da poizkušam po svetu hoditi pokončno, z dvignjeno glavo, sledim svojim sanjam in ciljem, a pri tem ne izgubim glave oziroma ne grem preko sebe v smislu, da sem zvesta svojim prepričanjem. Citat: »Dekle mora biti classy&fabolous«, pri meni konkretno pomeni, da cenim in spoštujem ter občudujem ženske, ki se v tem opisu lahko najdejo.

Ima soba s pogledom na tvoje srce vrata – je kdo nezaželen, kdo pa še posebej zaželen na obisk?
Tricky question ;-). Hja, težko rečem, da je kdo nezaželen, saj rada slišim mnenja oseb različnih karakterjev, nazorov, usmerjenosti, ras, starosti in oblik (smeh). Od vseh se lahko kaj naučim, res pa je, da se mi dlake postavijo pokonci ob kakršnikoli obliki nestrpnosti in arogance, malce me iritirajo tudi vse bolj pogosti predstavniki kluba »wannabejev«, ki si želijo na vsak način in brez lastnega dela priti v družbo ljudi, ki v našem prostoru nekaj pomenijo. To mi je – roko na levo dojko – patetično. A vendar, vrata so odprta vsem, pridržujem pa si pravico, da tiste, ki se v sobi ne znajdejo in z ne-ošiljenimi barvicami čečkajo po stenah, vržem ven skozi okno. Preprosto.

Kdo, kaj, kakšna je 'ona', o kateri velikokrat pišeš na blogu?
Ona je Tista, brez katere mene ni. Zaradi nje se zjutraj zbudim in zvečer zaspim, z nasmehom na obrazu. Ona je moja Muza, moje Sonce, moj papir, moj instrument, moj danes, moj jutri, moj včeraj. Je tista, ki se me lahko dotakne tam, kjer je lahko vsak dotik usoden. Njenega vedno preživim…Kljub temu, da besede obožujem, v tem primeru težko le z njimi, opišem vse kar Ona skriva v svoji popolni nepopolnosti. Je najlepša Dalijeva slika, najbolj intenzivna Beethovnova simfonija, najbolj spevna Abbina pop uspešnica in najbolj razburljiva knjižna uspešnica Paola Coehla. Ona je, enostavno … Moja moja.

Si umetnica. Ustvarjaš, pišeš. Kako se v tvoje polje dejavnosti vključuje – na kreativnem/intelektualnem nivoju – blog?
Blog je ena izmed stvari, skozi katero se izražam, takrat ko toni na klavirju in skica na papirju nekega občutka, čustva, frustracije, veselja in strahu ne morejo prikazati v vsej njihovi veličini. Rada kombiniram vsakega po malem. Nikoli se ne trudim, da bi moje izražanje izpadlo intelektualno. Sledim toku besed, ki se mi porajajo v glavi. Prerasla sem obdobje, ko je nad mojo ustvarjalnostjo visela zahteva, da mora biti absolutno vse, kar napišem, ustvarim, narišem, zapojem, zaigram, mojstrovina. Blog je eden ključnih koščkov moje kreativne sestavljanke. Rada ga imam, saj mi ponuja prostor, kjer se lahko do neke mere razgalim, a vseeno, skozi besedne igre obdržim nekaj malega distance do sveta okoli sebe. Skrivnostnost je kljub vsemu ekshibicionizmu še vedno tista, ki ljudi vsakič znova privablja nazaj v sobo s pogledom na moje srce …

Kakšen je tvoj umetniški svet? Kje lahko vanj vstopimo – kje se razgaljaš, nastopaš?
Moj umetniški svet je včasih skrit in zaseben, včasih vsesplošno razgaljen in javen. Odvisno od razpoloženja, namena in tematike. Vanj lahko vstopite, kot sem že omenila, na blogu, svojo glasbo »na ogled in posluh postavljam« na myspaceu (www.myspace.com/shiajezebelmusic), ostali vhodi v moj osebni umetniški svet pa so na voljo predvsem tistim, s katerimi delim svoj vsakdan. Na njihovo veselje ali žalost (smeh).

Je tvoja muza javna ali intimna, jo skrivaš, da ne bi drugi videli, od kod ti navdih? Živita skupaj?
Moja muza ni javna, javno je stranišče, javna je uprava, ipd. (smeh) Za mojo muzo vedo tisti, ki zanjo morajo vedeti. Ne morem ravno reči, da jo ljubosumno skrivam pred svetom, res pa je, da sem do nje, ko do vseh ljudi, ki so mi pri srcu, skrajno zaščitniška. Živiva skupaj? Vedno, tako ali drugače (smeh).

Klavir – seksi zadeva ... Kako ga ti doživljaš?
Klavir obožujem in zvok črnih in belih tipk me od nekdaj pomirja. Priznam, da ga nikoli nisem dojemala kot izrazito seksi inštrument, res pa je, da je vsak predmet lahko v določeni situaciji, trenutku in primerni družbi, seksi.

Slišal sem, da si se potikala po tujini – lahko poveš kaj o tem? Kako to, da si pristala, ostala, se vrnila v Ljubljano?
Moja potikanja … O tem bi dalo razpredati po dolgem in počez, najbližjo in najkrajšo razlago podam s tem, da povem, da so bila vsa potovanja vedno v imenu mojega srca. Sem pač tip človeka, ki je za »tisto pravo filmsko« ljubezen, pripravljen preplavati oceane, prehoditi puščave in zagrešiti podobna osladna junaštva. Prvič sem ptico selivko igrala pred dvema letoma, ko sem na vrat na nos spakirala kovčke in odletela v Los Angeles, nato pa se nekaj mesecev kasneje vrnila z malce načetimi sanjami, razpokanim srcem in prazno denarnico. To je bilo nepozabno obdobje, ki je obrodilo ogromno kreativnega navdiha, ki ga ne bi zamenjala za nič in prepričana sem, da me bo mesto angelov kmalu spet videlo, a tokrat z drugačnimi vzroki in nameni.
Moje zadnje potovanje pa me je poneslo v deželo oliv, ouza in sirtakija – v Grčijo. Ne bom pretiravala, če zatrdim, da me je mentaliteta v trenutku osvojila, svoje pa je dodala seveda tudi »pred-spomladanska« zaljubljenost, ki je prerasla v nekaj, kar brez pretiravanja lahko označim za ljubezen. Tako bom krožnike med plesom zopet razbijala poleti in priznam, da me kar naprej ima, da bi predčasno pobegnila in se predala čarom Mediterana.
Rada potujem in če sem se na začetku potovanj lotevala zato, da bi pobegnila pred svojim življenjem, se jih zdaj predvsem zato, ker mi vsak obisk tujih kultur, pusti pečat, ki ga s pridom uporabljam v kreativnem poslovnem in osebnem vsakdanu v Ljubljani. Ljubljana je konec koncev moj dom. Rada jo imam, čeprav večkrat zvenim kot da sem razočarana nad njo. V zadnjih nekaj letih sem spoznala, da je najbolje, če imaš nekje varen pristan, kjer ti je privez vedno zagotovljen in se le občasno z ugodnim vetrom odpravljaš v širna prostranstva, vedoč, da te bo tok slej ko prej, varno pripeljal nazaj domov. Potem imajo tudi potovanja večji čar.

Od kod tvoje ime Shia Jezebel?
To je pa dolga zgodba. Nekje sem prebrala, da ime Mojca v slovanskih jezikih pomeni enako kot Ljubica. Slednjo lahko razumemo kot ljubkovalnico za partnerko, ali kot žensko, s katero nekdo nekoga vara. Na misel mi je prišla Jezebel, prešuštnica iz Svetega pisma, ki bi jo verjetno danes označili kot žensko, novodobno čarovnico, ki se ne sramuje svoje seksualnosti in si v življenju vzame kar hoče. Tako sem Jezebel v trenutku vzela za svojo. Na indijsko ime Shia sem naletela povsem po naključju in si jo zapomnila predvsem zaradi pomena dar/darilo. Ko sem imeni Shia in Jezebel postavila skupaj, sem ugotovila, da ne le dobro zveni, temveč predstavlja »dar ljubimca«, čutno in brezkompromisno predanost človeka, kar nedvomno najbolje opiše mojo čustveno naravo. Tako se je rodila Shia Jezebel. Svobodna, čutna, srečna, zaljubljena, kreativna in strastna ženska, ki se ne prilagaja družbenim normam, temveč ustvarja svoje. Ona je vse, kar si želim biti.