Nekoč sem za sprostitev brala knjigo. Ne eno, vsaj dve naenkrat, da mi slučajno ne bi kaj ušlo. Preoblačila sem se v kostume glavnih junakov, se z njimi podila po zaprašenih hodnikih neodkritih skrivnosti in jim brisala solze ob nesrečnih prvih ljubeznih. Dihala sem njihovo hrepenenje in vonjala njihov strah ob preprekah, ki jim realni junaki največkrat nismo kos. Listi so polzeli med mojimi prsti, en za drugim, kot zreli klasi zlate julijske pšenice. Vsake toliko sem obliznila blazinice, da sem lahko okusila nauke napak glavnih likov in se lažje poistovetila z njihovim pogumom, dvomi in strastjo, ki jim je pomagala najti oazo v neprehodni puščavi. Rada sem brala...
Danes za sprostitev popijem kozarec rdečega vina, knjige pa čakajo na policah na tiste blažene dni, ki jih imenujemo dopust. Jutri z mano potuje buklica Potovanje duš. Ker v nekaj pač moramo verjeti...
