Če bi dan imel 48 ur ...

... Bi bilo vse bolj enostavno. Bi jih preživela z Muzo pod roko. Bi uspela v enem dnevu brez slabe vesti delati, pisati blog, plačati račune, spiti kavo s prijatelji in se vsaj eno uro poditi po stanovanju s Callistom.

Bi se zbudila ob 11h, se še malo crkljala, spila kavo med rjuhami, si privoščila kopel in počasi oddrvela obveznostim naproti. Bi vadila naslednjo točko na karaokah z Jakobom, si prižgala cigaret in si s Petrom ogledala zadnjo revijo Chanela, pojedla metuljčke z Mattom v Asu, sestavljala puzzle z mami in se prepustila babjemu čveku s sestro. Vmes bi skočila še na brezkofeinsko fetiche kavo z Marto, na jajčne rezance k Petri in na tarot k Lili.

Če bi imel dan 48 ur bi se mi verjetno tako kot danes, kar naprej mudilo. So many beautiful things, so little time...

There Is Still Hope

Sodeč po moji zadnji anketi še vedno obstaja upanje, da ljudje verjamejo v ljubezen. Viteški red 'ljubezen je bila, je in bo' torej še vedno deluje ... I am glad. Kar 21 od tistih, ki so pustili svoj glas meni, da za vsakega od nas obstaja duša dvojčica. Ne le ena. Več. And they are probably right... 10 obiskovalcev sobe s pogledom na moje srce morda ne verjame v usodnost boljših polovic, a še niso povsem izgubili upanja v to. Good. They are almost on our side :-) Le eden od vas pa je idejo o obstoju duše dvojčice, zatrl v kali. Ok, I can live with that :-) Hvala za sodelovanje in upanje!

When Shia Meets Lola And Vice Versa

Vsi, ki me dobro poznajo in celo tisti, ki me ne poznajo in me spremljajo le v cyber svetu, vedo, da se v meni skriva kar nekaj različnih lastnic estrogena, ki imajo PMS vsaka zase, svet vidijo in doživljajo na različne načine in so nasploh raznolike bolj kot pokrajina Južne Amerike. Ladies and gentlemen I give you Shia, Mojca and Lola. They have one thing in common. They all live inside of me.

Težko bi jih opisala v nekaj stavkih, a večina je ganjena ob Shii, se smeji ob Mojci in je navdušena nad Lolo :-) ... Ravno slednja je svoj način obstajanja, pred kratkim ponesla na povsem drug nivo. She got a collumn in Hopla. An erotic one :-) A whole page in the magazine. Where she is over 30, free, single and straight blogger. Well, for now :-) Pustimo se presenetiti ...

Za vse, ki Hopla ne kupujejo ... maybe you should start :-) I would appreciate any kind of feedback on this one... Prvi del rubrike bom seveda nalepila tudi sem. Da vidim, ali lahko Lola zaživi tudi v tej podobi, ali je obsojena le na Martine slike in intimne trenutke z usodnimi muzami ... Ready or not, here it comes ...

Dražljiva šepetanja Lole M.

Predstavljanje mi nikoli ni šlo od rok. Vedno se mi je zdelo, da se sam težko opišeš tako, da boš všeč večini. Kar je meni izredno pomembno. Sem pač ženska, v zrelih 30-ih, včasih samska, vedno za stvar, polna neizpolnjenih načrtov in še vedno na romantični misiji iskanja princa na belem konju. Prijatelji bi me verjetno označili za ekshibicionistko, zato jih dejstvo, da sem začela svoje zasebno življenje obešati na svetovni splet, ni ravno presenetilo. Še več, bloge o mojih intimnih podvigih z veseljem in redno prebirajo. Zakaj Lola? Ker enostavno zveni neprimerno bolj seksi, kot Branka …

Petek, 2. januar 2009

LJUBLJANA – MESTO VRHUNCEV

Potem, ko sem nekaj mesecev poslušala, kako izredno pomembno je, da novo leto začnem na novo, brez odvečne prtljage preteklih 12 mesecev, sem se odločila, da se iz Kočevja končno preselim v Ljubljano. Vzela sem le najbolj osnovne stvari, poleg računalnika in brisač, ki mi jih je eden od nekdanjih ljubimcev prinesel s 'službene poti' v Dubaj, sem s seboj peljala le še posteljo. Če bi vzmetnica lahko govorila, bi zagotovo izdala marsikatero noč, ki sem jo tako z naključnimi, kot povabljenimi žrebci, prebedela v najbolj nemogočih pozah. Postelja je bila od nekdaj moj najljubši kos pohištva, a ob vselitvi se je izkazala za precej nepraktično. Moje novo stanovanje se je namreč nahajalo v 5. nadstropju stavbe brez dvigala.

Po razbijanju glave, kako neki bom nerodno gnezdo naslade spravila kamor spada, sem se odločila, da se ne bom vnaprej obremenjevala s tem, sploh potem, ko so mi lastniki zagotovili, da je v hiši kar nekaj prijaznih, ustrežljivih in zdravih samskih moških. Dovolj je bilo, da sem parkirala avto na Cesti 24. junija in že sem v daljavi zagledala krepko moško postavo, ki je sprehajala smešno majhnega psa. Postavni neznanec se je izkazal za mojega novega soseda Vilija, ki se je v hipu ponudil, da mi v 5. nadstropje pomaga znositi vse kar si želim. Tudi mene samo. Kako neki bi se lahko ženska kot jaz, uprla taki ponudbi?!

Potem ko sva z Vilijem na vrh stavbe preselila še zadnjo škatlo, sva prepotena, zadihana in vidno vznemirjena, obsedela na kavču sredi prazne dnevne sobe in po le enem ujetem pogledu, nama je obema postalo jasno, da predigra ne bo potrebna. Z eno potezo me je osvobodil tanke majice in se zagnal med moje prsi, kot lačen lev nad prestrašene zebre. Telo mi je drgetalo in trudila sem se, da ne bi opazil, kako me je vsak njegov dotik spravljal na rob krika, kar je več kot očitno pričalo o tem, da moje kože že nekaj časa ni odišavil moški testosteron. Vili je nedvomno vedel, kako se stvari streže in preden mu je uspelo z mene spraviti zadnji kos oblačila, sem z rokami segla po njegovih kavbojkah in mu na uho, ki se je skrivalo v gostih črnih laseh, zašepetala, da ga želim čutiti globoko v sebi in naj prosim, nikar ne bo nežen. To je mojega nič hudega slutečega soseda spravilo na rob pameti. Napel je svoje mogočne 'bicepse' in me kot lutko pritisnil ob steno, s tako silo, da sem se za trenutek ustrašila, da bova ples naslade končala kar pri sosedih v kuhinji. Nedvomno sem ustvarila dober prvi vtis, s tem ko sem že prvi dan skušala potešiti svoje nagone na tankih stenah 5. nadstropja. Z dlanjo sem si pokrila usta, da mi na plano ne bi ušel kakšen krik, medtem ko je Vili prepoten in skrajno razvnet osvajal mojo krepost. Njegov jezik je polzel po mojem napetem vratu, roke pa so počivale na moji zadnjici, ki je bila kljub konkretni starosti še kar napeta in ravno prav velika, da so si na njej razgreti ljubimci spočili dlani. Bolj kot se je divji paritveni ples bližal vrhuncu, globlje so prodirali moji nohti, zariti v Vilijev skrbno oblikovan hrbet. V trenutku so mi telo prekrili mravljinci, ki so se prijetno širili vse od pasu navzdol, izpustila sem tanek krik, moj Casanova pa je za v nekem trenutku izgubil ravnotežje in pristala sva na tleh. Hrup je priklical prestrašeno sosedo, ki je brez opozorila vdrla v moje stanovanje in ga po šokiranem prizoru, ki sva ji ga nudila, enako hitro tudi zapustila. Nekaj časa je v zraku odmevalo le globoko dihanje ujetih ljubimcev, nato se je Vili po hitrem postopku oblekel, mi zaželel prijetno bivanje v stavbi in momljaje dodal, da ga žena verjetno že pogreša, zato je bolje da se počasi poslovi.

V tistem trenutku sem se zavedla, da verjetno nikoli ne bom soseda leta, nedvomno pa mi je bilo žal, da se nisem preselila že prej, saj mi je Ljubljana izrekla dobrodošlico, ki bi si jo želel vsak novopečeni prebivalec naše prestolnice. Dobrodošla doma Lola!

Avtor: Lola M. ob 23:23
Oznake: Seksi presenečenje, Pregrehe, Dom

p.s. Se opravičujem, da so moji posti zadnje čase predolgi, da bi jih tisti, ki se jim kar naprej mudi, prebrali do konca :-) Obljubim, da mi ne bo prešlo v navado!

Xara - 3. del

Tretji del moje 'sage' ... Moram priznati, da odkar svoje sanje po delčkih lepim sem, pišem precej bolj vestno, kot prej ... Obljuba je pač obljuba in teden dni mine hitreje kot si mislimo. Anyway, babbling too much. Just read and enjoy it! Mwah*

"Po predaji prtljage in prvem obvestilu o rahli zamudi letala, sem v čakalnici obsedela sama. Okoli mene je vrelo ljudi, vsak je hitel po svoje, vsem se je očitno mudilo. Strahoma sem se ozirala naokoli, ali me bo morda zopet 'prijetno' presenetil znan obraz, nato sem se odločila, da bom uživala v minutah navidezne osamljenosti in se poizkušala zliti z okolico, ki je dišala po sladkih ponovnih srečanjih in grenkih slovesih.

Zdelo se mi je, da je prijetno božajoč ženski glas v zvočnikih posajenih na vsakem vogalu, neprestano ponavljal iste informacije. Do leta v Ljubljano, sta mi ostali dobri dve uri in lagala bi, če bi rekla, da sem uživala v čakanju. Nisem človek, ki bi užival v brezdelnem posedanju, medtem ko svet drvi mimo njega. Venomer se bojim, da nekaj zamujam. Moja mama me rada večkrat opomni, da vse skupaj počasi začenja spominjati na obsedenost. Vedno bolj se mi zdi, da se jih v življenju kar naprej otepam. Obsedenosti. Začelo se je s plesom, nadaljevalo z nočnimi zabavami, ki so se prelevile v z martinijem prepojena jutra, končalo z ljubeznijo. Kot da v ničemer ne bi mogla najti prave mere. Ne da bi se sicer kdajkoli pretirano trudila za to.

Čakanje me je ubijalo, skoraj bolj kot dejstvo, da odhajam. Znašla sem se v situaciji, ko mi je bilo vseeno, kam me bo odneslo, da sem se le premikala. V nekem trenutku bi se skoraj pridružila ameriškemu priletnemu paru, ki je sedel na klopi pred mano. Nekaj na njiju je kričalo o tem, da bi se z njima lahko pogovarjala, kot da se poznamo. Od nekdaj. V življenju kar naprej srečujem ljudi, ob katerih dobim občutek, da smo se že srečali. Nekoč.

Tudi z njo je bilo tako. Zaleteli sva se na letališču v Los Angelesu. Ali bolje rečeno, zaletela sta se najina kovčka. Kdo ve, kako bi se srečanje končalo, če mi iz rok hkrati s kovčkom, ne bi padel tudi telefon in se zakotalil prav pod njene noge. Z nasmehom na obrazu, ki je sporočal, da jo situacija neskončno zabava, se je sklonila, pobrala aparat z zloščenih tal in preden ga je vrnila v varen objem mojih dlani, pogled usmerila na sliko, ki je kar kričala z ozadja telefona. »Lep par sta. Tvoja 'punca'?« je vprašala medtem ko je moj obraz počasi spreminjal barvo od nevarno blede do zrelo oranžne. »Nekdanja,« sem siknila skozi zobe. Razlaganje neznancem, zakaj imam v telefonu še vedno sliko bivšega dekleta, na kateri se hinavsko šobi proti mojim ustnicam, ni bilo eno mojih najljubših opravil. »Včasih najtežje prebolimo prav tiste, ki nas najbolj prizadenejo,« je rekla in mi naklonila pogled, ki me je v trenutku razgalil do najglobljih razpok na stenah moje duše. Razpok, ki mi jih je prizadejal način življenja, ki sem ga izbrala sama. »Mogoče …« sem komaj slišno odgovorila in ji vzela telefon iz rok. »Xara,« se je predstavila in mi pod nos pomolila drobno dlan. Nisem se mogla odločit, ali mi je všeč, da me je popolna neznanka spregledala v parih sekundah. Nekaj je bilo v njenih očeh, kar je v meni zbudilo tisto otroško plat, ki sem jo zadnjih nekaj let zavestno tlačila. Iz njenih oči je žarela nagajivost. Skoraj bi si drznila reči, da je bila … Srečna. To je bilo to. Bila je srečna. »Xara? Zanimivo ime. Bojim se, da moje ni niti pol tako eksotično. Pia, me veseli.« Zasmejala se je in dodala:«Ime je grško, pomeni pa sreča.« Seveda. Kaj pa drugega, mi je šinilo skozi misli. Morda pa nas ime, ki nam je dano ob rojstvu, le zaznamuje bolj kot si mislimo. Za trenutek sem pomislila, zakaj za vraga so mi starši nadeli ime Pia. Nihče ne ve, kaj naj bi ime pomenilo in nerada priznam, a zdi se mi, kot da je z mojim življenjem podobno. Ne vem, kam me vodi, kaj pomeni in kje naj bi se moja pot zaključila. Sem Pia. Moje ime brez osebe, ki to ime nosi, ne pomeni nič. In enako je z mojim življenjem. Brez osebe, na katero bi obesila svojo srečo, se počutim prazno, brezpredmetno in nesmiselno. Kako smešno. V nekaj sekundah, mi je neznanka pridržala vrata do moje podzavesti in mi razkrila, zakaj se večino časa, vrtim v začaranem krogu. V iskanju osebe, ki bi me osrečila. Medtem ko je ta oseba vedno pred mojim nosom. Ko sem ta oseba jaz. "

Pushing The Right Buttons

Včasih se sprašujem, zakaj je ravno ljubezen tista, ki pri meni vedno zna pritisniti prave gumbe. Sproži najbolj iskrena čustva, me razoroži, razgali, prestraši, navduši, obnori, omreži, mi zamegli um, me razjezi, nasmeje, spravi v jok, mi vzame sapo, me naredi ranljivo, krhko, nežno in hkrati nepremagljivo. Rada sem njena sužnja, po drugi strani se je bojim. Bojim se je zato, ker vem, da me bo zopet spravila na sam rob razuma. Zanjo se bom zopet zadevala z glavo ob zid, snemala zvezde z neba, lovila sončne žarke in krotila valove strasti, da me ne bodo preveč grobo naplavili nazaj na kopno ...

Sometimes I think I am simply in love with love itself. Perfect. Just perfect. Prepričana sem bila, da bom imela po zadnji izkušnji, nekaj časa mir pred sabo, a zdi se mi, da me je tisti znani topli, prijetni veter ščemenja v trebuhu in glave v oblakih, že precej intenzivno oplazil. Love pushed the button again. Now I am wondering what does this button do ... Play safe. Is all i can do. But again, there is no such thing as safe in love.

Weirdness In The Air

Sometimes it comes out of nowhere. It knocks you down, slaps your face, spitts in your eyes, then turns around and leaves... And you stay there confused, alone and shattered. For a short while. But you get better. Because you have to. Because you know you deserve better. You always deserve better.

Weirdness in the air. Not so thick anymore. Slowly dissappearing. So far so good. And I can breathe again.

Zimska Pravljica

No ja, sicer bi ta sneg lahko padal tam nekje okoli Božiča, but I guess a girl can never have it all ... I am almost ready to make snow angles in the snow. Yay!