To, da le stežka preživim dan brez vsaj koščka čokolade, pogovorov z mojimi angeli (beri prijatelji in družino), najljubše pesmi, nežnosti moje lepše polovice, kave brez kofeina in konzerve tunine, je splošno znano. Seznamu odvisnosti pa s sklonjeno glavo dodajam še eno. Internet.
Kako so živeli pred dvajsetimi leti, ko ni bilo medmrežja, raznoraznih "messengerjev" in ostalih tehnoloških cukrov, me v bistvu sploh ne zanima. Dejstvo je, da jaz danes to potrebujem. Ne zato, ker brez tega ne morem živeti, ampak zato, ker v tem uživam god damn it :-P In če mi po nekajurnem izpadu interneta, prijazni operater Miha na drugi strani Telemachove vroče linije, odvrne, da se mu zdi, da je naš modem "skurjen" in da se bo njihov operater v roku dveh delovnih dni oglasil in stvar uredil, me pač morate razumeti, ko v sekundi pozabim na dobre manire in mimo slušalke zamomljam nekaj sočnih potem pa ostro dahnem presenečenemu Mihi v uho: "A ste vi resni???"
Petnajst minut kasneje se že peljem po Celovški, novemu modemu naproti :-) Ko mi mojster Miha, ob devetih zvečer na praznem parkirišču med zapuščenimi službenimi avtomobili v roke predaja novo črno škatlico, se počutim kot odvisnik, ki je prišel po svoj odmerek metadona ... Komaj opazno prikimam z glavo, hitim domov, razvijem vsebino, ki diši po sveži plastiki, dvakrat vdihnem, nato povežem ... Impulzi stečejo po mehkih črnih hodnikih, prižge se prva lučka, nato druga, tretja, nazadnje še četrta ... Pulz se umiri, tresavica počasi izginja, zenice se širijo. Večer je rešen, god bless technology!
.jpg)